Večina čebelarjev se v tem letnem času sprašuje, kako bodo čebelje družine prezimile in ali bodo spomladi pripravljene za dober začetek nove čebelarske sezone. Da bi se to uresničilo, mora čebelar poleg temeljnih priprav za zimo, opisanih v lanski 12. številki Slovenskega čebelarja, nenehno spremljati in nadzorovati, kaj se dogaja v čebelnjaku, ter po potrebi tudi posredovati. Pozimi morajo biti vsi posegi omejeni oziroma izvedeni po sili razmer.

Če imajo čebele dovolj hrane, lahko prenesejo še tako ostro zimo, škodijo pa jim nekateri pojavi, ki jih najlaže odkrijemo z opazovanjem žrel in čebeljih panjev, v najslabšem primeru pa s kratkotrajnim odpiranjem panjev (kadar je temperatura višja od 10 °C).

Nevarnost vlage

Eden izmed takšnih pojavov je voda na žrelih, kajti to je znak, da je panj preveč zapažen. Pozimi je vlaga v panjih normalen pojav in do neke mere celo koristna. Čebele imajo tako na voljo vodo za pripravo hrane za zalego, saj je pozimi in zgodaj spomladi ne morejo nabirati v naravi. Če panj ni dovolj zračen, se iz čebelje gruče dviga vlaga, ki ob dotiku s hladnima stropom kondenzira. Kapljice kondenzirane vode padajo po čebelji gruči in povzročajo nemir pri čebelah. To poveča porabo hrane, zaradi česar se v panju pojavi še več vlage, zato začne satje z medom in cvetnim prahom plesneti, plesniva obnožina pa je za čebele strupena.

Vlaga v panjih se pojavlja zaradi različnih razlogov. Panji ne smejo biti postavljeni na vlažnih, moč- virnatih tleh, prav tako se moramo izogibati preveč zasenčenim stojiščem. Panji morajo biti postavljeni v zavetrju, saj močnejši vetrovi hitro spreminjajo mikroklimo v njih. Zato je z njih priporočljivo sneti vrata in zadnjo stran panjev čez zimo zapažiti s 3–4 cm debelo penasto gumo. Znano je, da je penasta guma odličen izolator, ki ne prepušča toplote, prepušča pa vlago, tako da se ta med mrzlo zimo suši na zunanji strani. Tudi žrela panjev morajo biti povsem odprta, da v notranjost panja vdira svež zrak. Pri tem ne smemo pozabiti nastaviti kovinskih zapiral za zaščito panjev pred rovkami in mišmi. Če je žrelo zasuto z mrtvimi čebelami, jih s palčko odstranimo in s trkanjem po panju preverimo stanje družine. Če čebele tiho enakomerno zašumijo in ta šum takoj preneha, je to znak, da je vse v najlepšem redu.

Če iz panja slišimo posamezne otožne glasove, je to znak, da je družina brez matice ali da jo pesti kakšna druga težava. Takšno družino je treba ob otoplitvi na hitro odpreti in preveriti njeno stanje. Če družini primanjkuje hrane, ji moramo to dodati takoj, kajti stradanje čebelje družine je preveč pogosto vzrok zimskih izgub čebeljih družin.

Dodajanje hrane pozimi

Vzrok stradanja je malomarnost čebelarja, saj je ta čebelam pozno poleti dodal premajhne količine hrane ali jih po točenju medu sploh ni nadomestil. Pomanjkanje hrane čez zimo je lahko tudi posledica ropanja čebel ali tihega ropa, ki ga čebelar ni pravočasno opazil, da bi ustrezno ukrepal. Lačni in oslabeli družini odvzamemo prazne sate ter ji dodamo rezervne medene sate s cvetnim prahom. Sate s hrano najprej segrejemo na sobno temperaturo ter jih z vilicami odpremo ali vsaj napraskamo. Če je hrana daleč od gnezda, je treba nastrgani medeni sat dodati neposredno ob gnezdo. Kontrolo količine hrane lahko pri nakladnem panju preverimo tudi z rahlim dvigovanjem zadnje strani panja.

Če ugotovimo, da je čebelja družina zdrava, nima pa matice, jo obvezno združimo z rezervno družino. To moramo napraviti hitro, pri tem pa smo lahko brez skrbi, da bi se med čebelami obeh družin vnel spopad, saj pozimi ni nevarnosti takšnih sovražnih dejavnosti. Če se čebelja družina po trkanju ne odziva, je najverjetneje umrla. Iz takšnega panja odstranimo mrtve čebele, ga zapremo in ob prvi priložnosti odstranimo iz čebelnjaka, še posebej če smo posumili, da je vzrok odmrtja kaka bolezen. Pozneje, ko bo vreme toplejše, ga bomo očistili, obžgali s plinskim gorilnikom, in če je potrebno, tudi prebarvali.

Če so žrela zaprta s snegom, jih ne očistimo, saj je sneg dober izolator in dodatna zaščita pred mrazom in vetrom. Panji pod njim prezimujejo pri isti temperaturi, to pa prispeva k dobremu počutju čebeljih družin. Čebelja gruča je bolj konstantna, presnavljanje je enakomernejše in poraba hrane manjša. Če so žrela zaledenela ali zaprta s poledenelim snegom, jih previdno očistimo. Ob morebitni odjugi in napovedanih toplih dni okoli čebelnjaka čim prej odstranimo sneg. Na tla nasujemo slamo, žaganje ali kak drug drobir. Če ob izletnih dneh pozimi zasnežena tla niso posuta z drobirjem, čebele na tleh otrpnejo in se nikoli več ne vrnejo v panj.

Če na podnici ali dnu panja najdemo čebeljo družino, ki je otrpnila od mraza, jo lahko rešimo tako, da jo preselimo v toplejši prostor. Tam čebele na podnici popršimo s toplo vodo, tako da še žive čebele oživijo. Če oživi večina čebel, takšen panj za stalno namestimo v topel in dobro zračen prostor, hkrati pa družini dodamo dovolj hrane za teden ali dva. Hrano ji dodajamo vse do pomladi, ko takšno družino postavimo na primerno mesto v čebelnjaku.

Skrb za mir

Pozimi čebele potrebujejo zgolj mir, kajti vsako vznemirjenje slabi stabilnost družine in njeno zdravstveno stanje. Zaradi nemira čebele porabijo veliko več hrane, ker pa pozimi ne morejo redno izletavati, kaj hitro zbolijo za grižo. Prav tako zaradi nemira se čebele bodisi posamič bodisi v skupini ločijo od gnezda, zaradi česar otrpnejo od mraza, padejo na podnico in tam žalostno končajo.

Zaradi tega moramo preprečiti kakršno koli hojo okoli panjev, še posebej živali in živine. Prava nadloga za čebele so pozimi različne vrste ptic, ki niso odletele v južne kraje. Mnenja o tem, kako jih odgnati, so deljena. Nekateri menijo, da je treba v bližini obesiti hrano, ki bo ptice odvrnila od čebelnjaka, drugi pa trdijo, da jih prav to privablja k čebelnjaku.

Skratka, zima z nizkimi temperaturami in obilico snega je zelo kritično obdobje v življenju večine kopenskih živali v naših krajih. Ker čebele pri temu niso izjema, je naloga čebelarjev, da jim v tem obdobju omogočimo čim boljše življenjske razmere.