Varoza je zajedavska bolezen čebelje družine, v kateri zboleva čebelja zalega, posredno pa tudi čebele. Povzročitelj te bolezni je Varroa destructor. Ta pršica se prehranjuje s hemolimfo (krvjo) čebelje zalege ali čebel, odvisno od tega kje v čebelji družini se nahaja. Oplojene samičke Varroa destructor manjši del časa preživijo na čebelah, večinoma pa se nahajajo na čebelji zalegi v pokriti celici. Še preden čebele pokrijejo zalego, samičke varoje sem polagajo jajčeca. Tu se parazit vali in razmnožuje. V čebelji družini, ki je napadena z zajedavcem, se porajajo slabotnejše, manjše in deformirane čebele, ki niso sposobne skrbeti zase, še manj pa za zalego. Zavoljo tega takšne čebele niso zmožne opravljati še drugih opravil v čebelji družini, ki zato ni več tako delavna in produktivna. Okužena čebelja družina postane mnogo manj odporna za razne kužne in nekužne bolezni, začne počasi hirati in na koncu odmre.

Varroo jacobsoni Qudemans je prvič leta 1904 na indijski čebeli (Apis cerana) opazil nemški trgovec in raziskovalec Edvard Jakobson. Parazitolog A.C. Qudemans jo je opisal in uvrstil v red pršic in ji dal strokovno ime Varroa jacobsoni Qudemans, po novem Varroa destructor. Na medonosni čebeli Apis mellifera so varojo prvič opazili leta 1958 na Japonskem, kjer pa takrat še niso bili pozorni na njo. V desetih letih se je razbohotila po vsej Japonski in tudi drugod po Aziji, ter prišla iz azijske Rusije v evropsko. Od tu je imela pršica Varroa destructor prosto pot v Evropo. Tako je leta 1976 iz Bolgarije prešla v tedanjo Jugoslavijo, leta 1980 pa so jo našli tudi v Sloveniji. Do konca 20. stoletja je ta pršica preplavila skoraj celotno zemeljsko oblo, tako da so le redka območja, kjer čebelarji še ne poznajo pršice Varroa destructor in posledic, ki jih povzroča na medonosni čebeli.

Varoja je naravni parazit pri indijski čebeli Apis cerana. Indijska čebela in varoja sta tokom tisočletnega evolucijskega procesa vzpostavili parazitsko – gojiteljsko ravnotežje, v katerem nobena od obeh vrst do konca ne uniči druge. Pri indijski čebeli Apis cerana se je tako razvila fiziološka in opravilna prilagodljivost na tega zajedalca. Tako ta čebela vseskozi aktivno preganja varojo in jo uničuje celo v celicah satja. To ima za posledico, da se varoja ne more nevarno razmnožiti in tako napraviti v čebelji družini večje škode. Pri čebelarjenju s to vrsto čebel, ki je odporna na varojo, tako ne potrebujejo nobenih sredstev za uničevanje tega zajedavca.

Apis cerana obvladuje varojo z več obrambnimi mehanizmi, ki so:

čistilno vedenje
Indijske čebele imajo zelo dobro razvito čistilno vedenje. Prilagojene so tako, da takoj zaznajo prisotnost varoje , ki se je začno reševati s sprednjimi in zadnjimi nogami. V kolikor so pri tem neuspešne jim na pomoč priskočijo tudi sosednje čebele in tako skupaj uničijo zajedavca. Prav tako te čebele preganjajo varojo iz zaleženih celic, še posebno če se ta razmnoži v čebelji celici. Med hranjenjem čebelje zalege so sposobne varoje takoj odkriti in jih odstraniti.

otresalno vedenje:
Pri otresalnem vedenju gre za agresivno obnašanje čebel, proti odraslim varojam na čebelah delavkah. Čebele aktivno otresajo varoje in jih potem s svojimi čeljustmi tudi uničujejo. Če je čebela dovolj aktivna se na oprsju in na trebuhu reši zajedalca sama. Ne more pa se otresti tistih varoj, ki se skrijejo med posamezne obročke zadka. V takšnih primerih napadena čebela nadaljuje s posebnim čistilnim plesom. To je signal za sosednje čebele, ki ji priskočijo na pomoč. Vse samice varoje so v reproduktivni fazi zelo ranljive, tako da jih čebele z lahkoto preženejo iz skrivališč med četrtim in petim zadkovim obročkom in kasneje uničijo. Ne morejo pa odstraniti mladih samičk varoj in varoj, ki že nekaj časa niso zalegale. Te so bolj ploščate in se lepo prilegajo v prostor med obročke.

zapiranje varoje v pokrite trotovske celice:
Za indijske čebele je značilno, da imajo zelo odebeljene voščene pokrovčke nad trotovino. V kolikor se varoja naseli in razmnoži v trotovini, to toliko oslabi mladega trota, da se ne more več prebiti na plan. Varoja tako sama sebi in trotu postavi smrtno zanko. Prav tako je trotovina pri indijski čebeli prisotna le krajši čas. To pomeni, da se varoja ne more razmnožiti v takšni meri kot pri evropski čebeli. Razvoj varoje v pokriti zalegi azijske čebele je krajši kot pri evropski čebeli, tako da določen del samic varoje ne more popolnoma dozoreti. Varoja večinoma časa prebije tako na čebelah, kjer pa je lahek plen za čebele.

prisilno rojenje čebel:
Kljub vsem naštetim elementom odpornosti, pa se lahko varoja včasih prekomerno razmnoži. V takem primeru čebelja družina zapusti zalego in izroji. Ta obrambni mehanizem je poznan tudi pri evropski čebeli pod imenom jesensko rojenje.

Kljub odpornosti indijske čebele na varojo, ta v zadnjem času hitro izginja. Ker je pridelek medu pri tej čebeli nekajkrat manjši od pridelka pri medonosni čebeli, je čebelarjenje z njo ekonomsko nezanimivo. To je tudi eden od vzrokov, da se je indijska čebela ohranila le na jugu Azije, kjer obstanek medonosne čebele ni mogoč zaradi številnih sovražnikov .

Medonosna čebela (Apis mellifera) evolucijsko ni prilagojena na varojo. Če našim čebeljim družinam pri uničevanju varoje ne priskočimo v pomoč, so kmalu obsojene na propad. Tako je ena od prioritet v selekciji medonosne čebele pri nas in po svetu, selekcija na odpornost na Varroo destructor. Cilj vseh selekcijskih programov je odpornost selekcioniranih linij čebel na varojo, pri čemer pa se mora ohraniti; genetska variabilnost, donos medu in odpornost na ostale čebelje bolezni . Upajmo, da bodo pri tej nalogi naši vzrejevalci matic čim bolj uspešni !