Čebele potrebujejo za svoj nemoten razvoj tudi vodo. Ta jih je, poleg nektarja in cvetnega prahu, spremljala skozi dolgih 70 milijonov let njihovega razvoja. Čebele vodo potrebujejo za mehčanje kristaliziranega medu in za pripravo hrane. Prav tako jo uporabljajo v hudi poletni vročini za hlajenje notranjosti panjev. Čebelja družina tako skozi celo leto porabi približno 30 l vode in sicer tiste, ki jo čebele prinesejo v panj v svojih mednih želodčkih. Na žalost čebelarji vedno v glavnem razmišljamo o hrani, ob tem pa pozabljamo, da je žeja za čebele mnogo nevarnejša kot lakota.

Voda za čebele ni samo pijača, ampak je tudi neke vrste hrana. V njej so razne soli in druge rudninske snovi, ki so potrebne za razvoj ličink in odraslih čebel. Tako čebelja družina brez vode ne more vzgajati zalege. To skupaj z medom in cvetnim prahom potrebujejo čebele krmilke za tvorbo mešanice, s katero prehranjujejo ličinke od četrtega do šestega dneva starosti. Večji je razvoj čebelje zalege, več vode potrebujejo čebelje družina. V kolikor opazujemo obremenitev izletnih čebel, kar hitro ugotovimo, da imajo največ dela tiste, ki nosijo vodo. Te izletavajo tudi do 100 krat na dan , medtem kot nabiralke nektarja 10-15 krat nabiralke cvetnega prahu pa samo 3-5 krat.

V naših krajih potrebujejo čebele največjo količine vode v času spomladanskega razvoja, ko se z veliko hitrostjo povečuje površina zalege in ko se v čebeljem panju porabljajo zadnje medene rezerve. Tedaj porabijo tudi do 2 decilitra vode na dan. V hrani , katero pripravljajo čebele krmilke, najdemo približno 80% vode za prvi razvojni dan ličinke in približno 33 % vode za njen šesti razvojni dan. Ker je količina vode v medu za te potrebe premajhna (15 – 20 %), je naša naloga , da pri zagotavljanju vode čebelam priskočimo na pomoč. Pomagamo jim tako, da postavimo primeren napajalnik z vodo.

Poznamo različne izvedbe napajalnikov, najprimernejši pa je takšen, ki ima stalen dotok sveže vode. Le-tega napravimo iz približno meter dolge deske, na katero nabijemo cikcak letvice ali pa urežemo utore, na katere kaplja voda skozi odprtino ali pipo primerne posode. V kolikor v okolici čebelnjaka pravočasno ne postavimo napajalnika, so si čebele primorane priskrbeti vodo iz luž, mlakuž in kanalov. To najdejo s svojimi čutili prav tako kot medičino. Ta voda je oporečna, ker največkrat vsebuje mikroorganizme, ki so škodljivi za zdravje čebelje družine. Tudi kadar imajo čebele na razpolago neoporečno vodo iščejo rudninske snovi in soli, katere največkrat najdejo na gnojiščih. Da se temu izognemo, v pripravljeno vodo dodamo 1 gr morske soli na 10 l vode. Tu moramo biti zelo previdni, kajti večje koncentracije soli v vodi krajšajo življenjsko dobo čebel.

Poleti, v času hude vročine, ko je čebelnjak izpostavljen močnim sončnim žarkom in ko se zunanja temperatura dvigne ekstremno visoko, lahko pride do pregretja čebeljega panja. V kolikor se temperatura okolice gnezda zviša nad 35,5 C, čebele v panj intenzivno vnašajo vodo in jo uporabljajo za hlajenje. Pašne čebele, ki so do tedaj mirno nabirale nektar in cvetni prah, v tem trenutku dobijo novo nalogo, katera je dostava vode v čebelji panj. Na bradah jih čakajo panjske čebele, ki dostavljeno vodo v drobnih kapljicah spuščajo na satje in z ventiliranjem znižujejo previsoko temperaturo v čebeljem panju. Poraba vode na čebeljo družino se v takšnih trenutkih giblje okoli 4 decilitra na dan. V kolikor tedaj čebele nimajo potrebne vode, postanejo nervozne in napadalne, tako da je delo z njimi nemogoče.

Za vzgojo in vzdrževanje visoko produktivnih, biološko močnih in zdravih čebeljih družin nujno potrebujemo higiensko neoporečno vodo. Neodgovornost čebelarja, ki jim tega ne zagotovi, se običajno kaznuje z manjšim donosom medu in obolevanjem čebelje družine. Na ta dejstva čebelarji vse prevečkrat pozabljamo, še posebno v času hude poletne vročine, ko začne čebelji rod vzgajati zimske čebele, ki so temelj čebelarstva v naslednjem letu.