Čebela po svojem naravnem nagonu zgodaj zasluti bližajočo se zimo. Vzporedno z upadajočo pašo tako matica že v juliju pojenjuje z zaleganjem, čebele delavke pa v avgustu preženejo trote, da ti po nepotrebnem ne trošijo hrane, s katero je treba varčevati za dolgotrajno zimo. Obseg celotnega čebeljega gnezda se skrči v tisti del panja, v katerem nameravajo čebele prebiti zimske mesece. Vse špranje in reže v stenah panja so skrbno zadelale s smolo ali zadelavino, da ni prepiha.

Vesten čebelar, ki vse to vidi in ve, čebele pri teh njihovih prizadevanjih podpira ter jih pravočasno in čim boljo oskrbi za zimo. Dober čebelar si mora biti na jasnem, koliko in katere čebelje družine bo obdržal čez zimo. Preveliko število ni priporočljivo, boljše je prezimiti manj družin, a tiste dobre, kajti vsaka čebelja družina namreč ni primerna za prezimovanje. Prešibka družina ne vzdrži hude ali dolge zime.

V septembru bi morala dobra čebelja družina zasedati vsaj devet satov. Matica naj bi ne bila starejša od dveh let, Vse satje, na katerem bo čebe1ja družina – prezimovala, mora biti dograjeno, toda ne prestaro-črno.

Čebelarjeva naloga je, da pravočasno ukrepa v smislu navedenih zahtev in da po potrebi dopolni vse morebitne pomanjkljivosti. V ta namen mora najkasneje do sredine septembra pregledati vse čebelje družine. To je tako imenovani jesenski pregled , ki je osnova uspešnemu zazimljenju. Ko listamo sat za satom, ni nujno, da v vsakem primeru poiščemo matco. Njeno kakovost itak presojamo zlasti pa zalegi, po številčnosti družine, po letnem donosu in podobno. Družino je treba natančno pregledati. S tem pa nikakor nočemo reči, da je treba čebelje gnezdo popolnoma razstaviti ali sleherni panj prebrskati do zadnjega kotička. To je namreč pogosta napaka čebelarja-začetnika, katere pa se moramo ogibati. S takim pretiravanjem motimo čebele pri njihovem delu. V jesenskem času, ko ni paše, pa si tudi kaj hitro nakopljemo ropanje, ki spada v čebelarjenju med najhujše nadloge.

Neprimerno satje ob tej priliki odstranimo in ga nadomestimo z boljšim, bodisi iz medišča, bodisi iz rezerve v omari. Dodajamo ga h kraju gnezda, ob stranske stene, nikakor pa ne v sredino, da ne razdvojimo zalege. Ta mora ostati vedno skupaj v svojem stalnem naravnem redu. Jedro ali težišče gnezda je navadno bolj pri sredi. Nasilnih posegov v naravni red čebeljega gnezda se vedno ogibajmo, posebno pa v jeseni !

Zalogo hrane lahko presojamo na dva načina:

Celotno plodiščno naklado stehtamo z visečo tehtnico. Od to bruto teže odštejemo težo naklade, satovja itd in tako dobimo neto težo zaloge. Ta način je zelo točen, toda zamuden.

Izkušeni čebelarji in tisti z velikim številom panjev pa ocenijo zalogo kar na oko. To gre hitreje, a je manj točno. Zato pa dajo zaradi varnosti raje čebelam kak kilogram hrane več.

Ker čebele nosijo med predvsem v medišče, je v gnezdu ali plodišču navadno premajhna zaloga za zimo. Zato jo skušamo dopolniti s težkimi sati iz medišča . Če je zaloga še premajhna, ji bo namreč treba končno dodati se določeno količino sladkorne raztopine.

Jesenski pregled pa nam je zelo olajšan, če v teku čebelarskega leta vodimo točno evidence o vsakem panju.. Pri pregledu včasih naletimo na grbasto zalego, znak trotovca., kateremu zdaj ni več mogoče pomagati. Vse čebele trotovcu pred mrakom ometemo na brado srednje močnega panja, vso primerno satje pa porazdelimo po drugih panjih.

Šibkih družine ne združujemo skupaj, ampak jih ometemo po istem postopku kot trotovca. Če imamo v šibki družini dobro matico in bi nam jo bilo žal, takšno čebeljo družino skušamo ohraniti kot rezervno družino. Z ločilno desko čebele utesnimo na manjši prostor, v katerem se pozimi bolje upirajo mrazu. Vendar morajo v tem primeru dobro zasedati vsaj štiri sate.

Ko smo pregledali vse čebelje družine in si ugotovitve skrbno zabeležili, lahko začnemo z pobiranjem mediščnih naklad. Medene sate iztočimo. Shranjevanje medenih satov preko zime ni priporočljivo, ker v njih med vleče v meglenih jesenskih dneh nase vlago in se kvari. Za železno rezervo spravimo le izjemoma v dobro zaprto omaro nekaj težkih satov, ki pa morajo imeti pokrite prav vse celice.

Jesenski pregled in vsa čebelarska opravila, ki mu slede, skušamo izvesti v hladnem ali deževnem vremenu. Nevarnost ropanja je namreč tolika, da panjev sploh ne kaže odpirati. Žrela morajo biti ves čas priprta vsaj na polovico, v kočljivih primerih pa še več . Le tako bomo z dobro pripravljeni čebeljimi družinami dočakali najpomembnejše opravilo pri čebelah – zimsko zatiranje varoj.