Do nedavnega smo zdravstveno problematiko čebeljih družin pretežno ocenjevali vsak na svojem ožjem območju oziroma v mejah sosedovega in svojega čebelnjaka. V današnjem času pa se je položaj temeljito spremenil. Povsod po svetu so se množično razširile nalezljive in zajedavske čebelje bolezni, kar je postalo pereč mednarodni problem. Zdravstvene motnje in bolezni čebeljih družin, ki se pojavljajo po svetu se prej ali slej na enak način pojavijo tudi v naših čebelnjakih.

Te motnje so povezane z razvojnimi fazami čebeljih družin v posameznih obdobjih med letom. Najbolj kritični obdobji sta bili pred leti zimsko in zimsko-spomladansko obdobje. V zadnjem času pa je postalo kritično tudi jesensko obdobje, v katerem se čebelje družne pripravljajo na prezimovanje. Obdobje postane kritično, če se začne število čebel v čebelji družini hitro zmanjševati, tako da jih ostane premalo za oblikovanje zimske gruče. Slej ko prej je taka družina obsojena na propad.

V obdobju glavne paše je življenje čebel najkrajše. Ko se približuje jesen se dolžina življenja posameznih generacij podaljšuje in iz le-teh izhajajo čebele, ki bode prezimovale. Njihova živa telesna masa je večja kot pri poletnih čebelah, zato so težje in debelejše. Biokemična sestava organizma zimskih čebel je drugačna kot poletnih, saj zaradi krmljenja s pelodom nabirajo v svojem organizmu tudi rezervne hranilne sestavine. Teža zimskih čebel je za okoli 16 odstotkov večja od teže poletnih, vsebujejo pa tudi za 21 odstotkov več suhe snovi. Poleg tega se začnejo jeseni pojavljati tudi spremembe v razporeditvi vode po organizmu. Zaradi nakopičene suhe snovi imajo tako imenovane zimske čebele manj sestavnih delov vode kot poletne . Taka sestava čebeljega organizma v jeseni zagotavlja čebelam normalno prezimovanje. Z aktiviranjem rezerv masti in beljakovin tako imenovanih lipoproteinov, iz katerih je sestavljena telesna masa zimskih čebel, se spomladi zagotovi pravilno delovanje goltnih in mlečnih žlez. Izločki teh žlez so nujno potrebni za prehrano prve spomladanske zalege, saj se od te dalje izmenjujejo generacije čebel v vsem aktivnem obdobju življenja čebeljih družin.

Fiziološki razvoj do zimskih čebel pa je v današnjem času že od samega začetka precej moten zaradi množičnega razmnoževanja varoj, ki za svoj obstoj izrabljajo čebelje hranilne snovi. Te dobijo s črpanjem limfne tekočine iz ličink pa tudi iz odraslih čebel. Pri ličinkah so s pomočjo meritev teže izleglih čebel ugotovili primanjkljaj hranilnih sestavin. Poleg tega, da se zaradi napada varoj izlegajo šibkejše čebele, so lažje tudi po teži, kar je sorazmerno odvisno od števila zajedavcev, ki so se hranili z njihovo limfno tekočino. Ogrožene ličinke, na katerih so dve do tri samice zajedavca lahko »shujšajo« za 15 do 20 odstotkov telesne teže. Tak razvoj zimskih čebel je v popolnem nasprotju z razvojem, ki naj bi ustvaril fiziološo sposobne čebele za prezimovanje in za vzrejo prve spomladanske zalege.

Strokovnjaki so dokazali, da varoja prenaša več vrst virusov, ki pogosto povzročijo večjo škodo čebelam kot pa varoja sama. Čebelji organizem je pred vdorom patogenih organizmov, ki prihajajo vanj preko prebavnega trakta zelo dobro zaščiten s peritrofno membrano. Ta varuje sluznico črevesja in močno otežuje prodor klic v hemolimfo. Nasprotno pa je vnos bolezenskih klic preko vbodne rane, ki jo povzroči varoja, prav kmalu usoden za prizadeto čebelo. S poskusi so dokazali, da lahko vnesemo v čebelji organizem s hrano več sto milijonov virusov brez posledic za čebelje zdravje, nasprotno pa že vnos nekaj sto virusov direktno v hemolinfo povzroči smrt čebele v nekaj dneh. Poškodbe peritrofne membrane, ki jih povzročijo različne strupene snovi, ki jih čebela zaužije s neprimerna ali pokvarjena hrana prav tako bistveno povečajo možnosti vdora virusov v hemolimfo.

Do danes je pri čebelah identificirano 24 vrst virusov. Najpogostejši virusi, ki negativno vplivajo na razvoj čebelje družine so:

1. Virus kronične paralize čebel:
Bolezen se pojavlja v dveh kliničnih oblikah. Pri prvi obliki se bolne čebele v panju pogosto stiskajo skupaj na vrhu čebelje gruče. Krila imajo delno razširjena v nepravilnem položaju, zadke pa napete zaradi nabiranja tekočine v mednih golšah. Zaradi nekoordiniranega gibanja ne morejo leteti; v hujših primerih se večje število čebel pred panjem nekoordinirano giblje, podrhtavajo s tresočimi se krili, lezejo pred čebelnjakom ali se vzpenjajo po travi. Pri drugi obliki sprva prizadete čebele lahko letijo. S propadanjem kutikularnih celic čebelam odpadajo dlačice, kar mladim čebelam daje starikav videz. Zaradi praznega črevesa imajo zmanjšan zadek s svetlečim hitinom kot stare izčrpane nabiralke. Ostale čebele take majhne črne čebele naganjajo iz panjev, zato se na vzletni deski večkrat vname boj. V nekaj dneh začno čebele trepetati, niso več sposobne leteti in kmalu umrejo. Pogosto se v okuženi družini pojavita oba sindroma, pri tem prevladuje eden ali drugi.

2. Virus akutne paralize čebel,
Akutna čebelja paraliza povzroča veliko umrljivost odraslih čebel in zalege v družinah, ki so močno napadene z varojami . Ta s prebadanjem ličinkine povrhnjice lahko z vnesenim virusom povzroči sistemsko okužbo in odmrtje ličinke pa tudi smrt odrasle čebele. Okužena varoja je prenašalka virusa do konca svojega življenja. Čebele med hranjenjem zalege virus dodajajo prek žleznih izločkov v hrano ličinkam. Ličinke, ki so dobile dovolj veliko dozo virusa, lahko odmrejo, še preden so celice pokrite. Morebitne preživele čebele latentno prenašajo virus iz svojih prsnih slinskih žlez na naslednje generacije čebel.

3. Virus mešičkaste zalege,
Razmnoževanje virusa poteka v različnih tkivih ličinkinega telesa, vendar se razvoj bolezenskih znamenj začne šele z nesposobnostjo preobrazbe okužene ličinke pod celičnim pokrovcem. Za okužbo so najobčutljivejše dva dneva stare ličinke. Te se po okužbi z virusom razvijejo do iztegnjenega položaja v celici z glavo, obrnjeno proti pokrovcu, in odmrejo tik pred zabubljenjem. Barva ličinke se spreminja od biserno bele do bledorumene. Nekaj dni pozneje, po odmrtju, ličinka začne temneti od glave prek oprsja, nazadnje se osuši v krasto, podobno sploščeni gondoli.

4. Virusi povezani z nosemavostjo čebel,
Pojav vseh teh virusnih bolezni je povezan z nosemavostjo čebel. Ta zmanjšuje odpornost čebel na infekcijo z virusih kateri v čebelo prodirajo preko črevesa. Okužba z virusom črnih matičnikov povzroči odmrtje matične ličinke iz preobrazbe v bubo ali odmrtje bube in termnorjavo do črno obarvano celično steno. Filamentozni virus se razmnožuje v maščobno-beljakovinskem telesu, jajčnikih odraslih čebel in povzroča mlečno belo obarvanost hemolimfe. Okužba z Y-virusom poteka prek črevesja, vendar ne povzroča vidnih znamenj bolezni.

5. Virus popačenih kril
Največjo vlogo pri razširjenosti virusa in obolevnosti čebel ima močna okuženost čebeljih družin z varojo. Zalega se okuži z virusom prek varoje v stadiju belooke bube. Čebela se izleže s popačenimi ali slabo razvitimi krili in kmalu umre.

6. Virus motnih kril
Zaradi virusa krila izgubijo presojnost. Širjenje poteka s stikom kot pri kronični čebelji paralizi in prek dušnic. Okužene čebele kmalu umrejo.

7. Kašmirski virus
Tudi tukaj ima največjo vlogo pri razširjenosti virusa in obolevnosti čebel močna okuženost čebeljih družin z varojami. V pokriti zalegi se virus širi iz varoje na varojo, tako da je po nekaj generacijah večina varoj v čebelji družini nosilec virusa. Čebelje družine izgubljajo moč brez vidnih znakov bolezni zalege ali varoze, povečano je število umrlih čebel v čebeljem panju in tudi izven njega, kjer čebele podrhtavajo in se nekoordinirano gibljejo.

8. Izraelski virus akutne paralize
Je bil odkrit leta 2004 v Izraelu od koder ima tudi ime Povzroča veliko umrljivost odraslih čebel in zalege v družinah, ki so močno napadene z varojami. Povezujejo ga z motnjo propadanja čebelje družine.

Virusi spremljajo čebelo že skozi dolga stoletja brez omembe vredne škode, vendar do danes čebele niso bile nikoli pod takšnim stresom kakor danes: varoja, fitofarmacevtska sredstva, uporaba belega sladkorja za krmljenje, oporečen cvetni prah, gensko spremenjene rastline, sprememba klime, onesnaženost okolja itd. To vse skupaj zmanjšuje količino proteinov in veliko drugih zaščitnih snovi v organizmu čebele, ter jim tako oslabi imunski sistem, kar močno poveča občutljivost čebele na viruse.

Čebelja družina katera ni okužena z virusih lahko prenese invazijo velikega števila varoj, celo 10-15 tisoč. Če pa je čebelja družina okužena, tudi veliko manjše število varoj (samo 2-3 tisoč) lahko povzroči propad čebelje družine. (Brenda V. Ball, 1989, S. J. Martin, P. Kryger, 2001, J. M. Batuev, O. F. Grobov, 2003). V tej smeri so bila pred leti v Franciji napravljena raziskovanja. Ko so preučevali 9 virusov povezanih z varojo , so ugotovili da v kolikor v čebelja družina ni okužena z virusi, lahko brez zatiranja varoj preživi tudi do štiri leta. To dokazuje tudi poskus prof. J. Kulinčevića iz leta 2002, ko se je čebelja družina s preko 10.000 odpadlimi varojami po tretiranju, spomladi normalno razvijala, prav tako kot družine z veliko manjšim številom varoj.

Iz navedenega lahko zaključimo, da bo pravočasno zatiranje varoje v bodoče še veliko nujnejše kot doslej. Če bomo hoteli zazimiti ustrezno število zdravih zimskih čebel, bomo morali uničiti veliko večino varoj v družini že pred sredino julija. To bo edini način za vzdrževanje virusov na nizkem nivoju, ko ne bodo imeli več negativnega vpliva na zdravje čebel. V tej smeri bi morali, poleg specifičnih vremenskih pogojev in slabe oskrbe čebeljih družin za zimo, iskati tudi vzroke za letošnje izginjanje čebel iz naših panjev.