Ko omenimo čebelarja si pri tem večina ljudi predstavlja starejšega bradatega možakarja oblečenega v svetlo obleko s pajčolanom in s kadilnikom v roki. Čeprav brada ni sestavni del čebelarske opreme, saj se čebelarji večinoma brijemo, pa je kadilnik eno od najbolj prepoznavnih čebelarskih orodij, ki ga povezujemo s čebelarstvom. Kadilnik je pravzaprav zelo preprosta naprava, v katero sežigamo dimno sredstvo. Klasični kadilnik ima meh s katerim čebelar vpihuje zrak v gorilno komoro/ohišje kadilnika, ki skupaj z dimom izhajata ven, na ozkem vrhu kadilnika.

In zakaj je kadilnik tako pomemben za čebelarja? Da bi razvozlali to vprašanje se moramo vrniti v preteklost, ko so naši predniki, še pred pojavom sodobnih čebeljih panjev, v naravi ropali med iz čebeljih družin. Pri tem so ugotovili, da ropanje poteka lažje in manj boleče, če pri tem uporabijo prižgano baklo z močnim dimom. Ta čebele opozarja na ogenj, proti kateremu se ne morejo boriti s svojimi piki oziroma strupom. Čebele v primeru ognja v naravi nagonsko zapustijo staro domovanje in si poiščejo novega, kjer nadaljujejo svoje življenje. Pred selitvijo v novo bivališče se v čebelji družini dogaja »mobilizacija«, pri kateri čebele nekaj časa zbirajo svoj dragocen zaklad – med, zaradi katerega so tako marljivo delale. Čebele iz celic poberejo toliko medu, da si zagotovijo zadostno količino hrane, za premik in prvih nekaj dni življenja v novem gnezdu.

Prisotnost dima v panju za kratek čas prekine učinkovito komunikacijo med čebelami in začasno povzroči njihovo zmedenost. Takšen zlom organizacije dela v čebelji družini nudi čebelarju priložnost, da odpre panj, opravi pregled čebelje družine in načrtovana dela pred ponovno vzpostavitvijo reda v panju. Ko prvič pihnemo dim v čebeljo družino, se panjske čebele, ki so še premlade da bi letele, pred dimom umaknejo v najbolj oddaljene dela panja. Starejše čebele gredo naravnost do najbližjih zalog medu in ga začno hitro jesti, v kolikor bi morale zapustiti svoje bivališče. Dim deluje tudi na čebele stražarke, saj jim ta moti komunikacijo, ki jo izvajajo z vonjem. Kako intenzivno uporabljamo kadilnik je odvisno od vrste panja. Predvsem pri nakladalnem panju je pomembno močno zadimiti čebele, kadar ga razstavljamo. Pri listovnih panjih dimimo manj. Kadilnik moramo uporabljati s občutkom, saj prepogosta uporaba premočnega dima negativno vpliva na čebele, ki nanj odreagirajo z velikim vzburjenjem in izgubo orientacije.

Pri dimnih sredstvih pazimo, da uporabljamo naravna sredstva, katerih dim ne deluje škodljivo na čebele, med in tudi čebelarja. Danes na tržišču obstaja velika izbira gotovih dimnih sredstev po razumnih cenah. To so v glavnem briketi in trakovi iz stisnjenega bombaža ali žagovine. V kolikor ne vsebujejo škodljivih kemičnih snovi poskrbimo, da so nam vedno na volj. Na razpolago nam bodo v trenutkih, ko iz določenih razlogov, ne bomo imeli pri roki svojih dimnih sredstev. Najstarejše kadilo, dandanes še vedno pogosto uporabljeno, pa je prekuhana in posušena lesna goba, npr. bukova, ki jo najdemo na odmrlih drevesnih deblih. Kadilci pogosto kot vir dima uporabljajo cigarete, kar pa ni najbolj priporočljivo. Sicer pa lahko uporabljamo še druga sredstva, ki dajejo dovolj dima (trhel les, seno, žakljevina, oblanje itn.). Vsi naravni materiali so več ali manj dobri , izogibati pa se moramo uporabi kemikalij, še posebno nafte in naftnih derivatov.

Na tržišču obstajajo različni modeli kadilnikov, ki se v osnovi razlikujejo na velike in majhne. Čeprav so se v zgodovini kadilniki izdelovali iz različnih materialov, kot so baker in pocinkana pločevina, se danes v glavnem izdelani iz nerjavečega jekla, kar se je izkazala za najbolj sprejemljivo. Trajajo dlje in jih je lažje vzdrževati. Med modeli najdemo tudi takšne, ki imajo na zunanji strani zaščito. To je majhen, vendar pomemben detajl, ki preprečuje da se bi pri uporabi kadilnika opekli. Torej, če kupujete kadilnik vam svetujem nakup večjega z zunanjim temperaturnim ščitom. Čebelarske trgovine imajo za pomirjanje čebel na voljo tudi različna pršila (spreje), po navadi na podlagi timola. Učinek teh pršil pa je občasno nasproten od zaželenega – čebele celo razburi, namesto da bi jih pomiril.

Pameten čebelar se varuje pikov in panjev sploh ne odpira, ko so čebele hude. Če so posegi nujni, se zavaruje s primerno obleko, rokavicami in ustreznim pokrivalom s pajčolanom, ter uporabi kadilnik. Po teh sredstvih naj posega tudi čebelar začetnik, dokler povsem ne razume čebelje govorice. Izkušen čebelar svoje ljubljenke opazuje in tudi posluša. Pri odpiranju takoj sliši, kakšno je razpoloženje čebel, in temu prilagodi delo. Nameravani poseg lahko tudi opusti, če mu čebele sporočijo, da niso za sodelovanje.