Čebele pogosto pestijo številne tegobe, kot so bolezni, različni zajedavci in posledice zastrupitev s pesticidi. Kljub veliki skrbi čebelarjev in rednemu zatiranju pa njihov največji sovražnik ostaja pršica Varoa destructor.

Po skoraj 30 letih, odkar se je v naših čebelnjakih pojavila varoja, je zdajšnje stanje takšno, da zahteva odločne strokovne ukrepe. Vsa prizadevanja v tem obdobju, tako pri nas kot drugod po svetu, so pokazala, da tega zajedavca ni mogoče preprosto izkoreniniti. Varoza je postala kronična bolezen čebel, zato zahteva tudi ustrezno obravnavo. Že zdavnaj so minili tisti zlati časi, ko smo po zadnjem točenju medu v čebelji panj postavili nosilec, prepojen z akaricidom, in do prihodnjega leta pozabili na varoje. Tovrstna sredstva so sčasoma postala neučinkovita, poleg tega pa v medu puščajo tudi nedovoljene ostanke.

Da bi se čim učinkoviteje spopadli s sicer skrb zbujajočim stanjem, moramo popolnoma spremeniti svoj pristop do tega največjega sovražnika čebel in čebelarja. Proti varojam se je treba bojevati celo čebelarsko leto, in to z vsemi razpoložljivimi sredstvi, metodami in usklajeno strategijo zatiranja na celotnem območju čebelarskega društva oz. regije. Cilji vseh teh ukrepov morajo biti zdrave čebele, varno delo čebelarja in seveda neoporečen med. Te cilje pa lahko dosežemo le, če smo pri zatiranju varoje stalno dejavni in če uporabljamo sredstva, ki v medu in drugih čebeljih proizvodih ne puščajo ostankov.

Za zatiranje varoj nam torej preostanejo tako imenovana alternativna sredstva, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo. Prehod od doslej v praksi uveljavljenega načina zatiranja varoj z različnimi akaricidi na alternativne metode pa ni tako preprost, kot je bil pred tem prehod z uporabe enega akaricida na uporabo drugega. Smisel sodobnega boja proti varojam naj tako ne bi bilo več uničevanje varoj s kemičnimi sredstvi, temveč stalna čebelarjeva skrb za ohranitev močnih družin in zagotovitev zdravih zimskih čebel.

Alternativno zatiranje varoj obsega več dejavnosti, in sicer spremljanje in preverjanje populacije varoj, biotehnične ukrepe, zatiranje po paši in zatiranje v obdobju, ko v družini ni več zalege. Te metode zahtevajo veliko več čebelarjevega časa, pravzaprav kar njegovo celoletno zavzetost. Za izvajanje teh metod mora čebelar odlično poznati življenje varoj, pa tudi vseh obrobnih pojavov, ki vplivajo na razvoj čebelje družine in na pridelek medu. Spremljanje razvoja varoj v čebelji družini postaja enako pomembno kot spremljanje razvoja čebelje družine same.

Samo če bo čebelar obvladal takšno znanje, lahko pričakujemo, da bo boj proti varojam tudi dovolj učinkovit.

Shematski pregled ukrepov za uničevanje varoj po časovnih obdobjih.



Pred začetkom tretiranja število varoj ne bi smelo prekoračiti 2000. S tretiranjem v avgustu in septembru se mora število znižati pod 500 varoj in v novembru pod 50 varoj.