Med prezimovanjem čebeljih družin ne smemo vznemirjati. Njihovo stanje pa kljub temu lahko preverimo, ne da bi jim skalili zimski mir. Osnovni pogoji za uspešno prezimovanje čebeljih družin so zdrava in močna družina, dovolj kakovostne hrane, zaščita pred nepotrebnimi toplotnimi izgubami in čim več miru v čebelnjaku. Čebele preživijo hladne zimske dni tako, da se stisnejo in tvorijo gručo, ki ji pravimo zimska gruča. Na začetku zime je ta gruča v sredini panja v delu satja, iz katerega se je polegla zadnja zalega. Ob straneh je gruča obdana s cvetnim prahom, na vrhu pa z medenim vencem.

Gruča ima običajno obliko nepravilne žoge, zato spominja na podolgovato žogo, kot jo poznamo pri ameriškem nogometu. Takšna okrogla oblika gruče je najučinkovitejša za ohranjanje toplote, saj ima krogla najmanjšo površino glede na maso, vsi deli so enako oddaljeni od sredine, kar pomeni, da so enako podhlajeni ali ogrevani.

Vsak nemir povzroči nepotrebno gibanje čebel znotraj panja, povečano uživanje hrane, ustvarjanje čezmerne vlage in sčasoma vodi k stagniranju čebelje družine. Odziv čebel na motnje iz okolja je zelo različen in je odvisen od moči in trajanja. Pomemben dejavnik je tudi temperatura okolice, saj se pri nizkih temperaturah in manjših vznemirjanjih čebele odzovejo burneje in traja dlje časa. Nenadni udarci v panj, njegov podstavek ali streho povzročijo, da se čebele nenadoma začnejo premikati in zimska gruča izgubi obliko. Čebele nato po nepotrebnem tavajo po panju, ki je veliko hladnejši od toplote, ki jo zagotavlja gruča.

Da bi nadomestile izgubljeno toploto, čebele porabljajo več hrane, pri prebavi pa nastane višek vlage. Poleg tega z neprebavljenimi deli hrane napolnijo blatnik. V tem tavanju po panju se nekatere čebele premaknejo predaleč od gruče, se podhladijo in niso dovolj močne, da bi se vrnile v gručo, zato umrejo. Vznemirjanje čebel preprečujemo s samo postavitvijo čebelnjaka oziroma panja in s tem, da panje odpiramo samo s točno predvidenim razlogom, kot je npr. zimsko zatiranje varoj ali dodajanje hrane, če je družina ostala brez nje.

Ugotavjanje znakov iz testnega vložka

Da bi pozimi ugotovili stanje v čebelji družini, nam ni treba odpirati panjev, ampak nam je v veliko pomoč opazovanje čebel na bradi panjev, ko so izletni dnevi in stanje na testnem vložku ali podnici z mrežo.

Iz voščenega drobirja, ki nastane z odkrivanjem celic satja z medom, lahko na testnem vložku ali na podnici z mrežo ugotovimo, v katerem delu panja je čebelja družina. Če smo jeseni pustili v čebelji družini dovolj hrane in voščeni drobir najdemo na testnem vložku na prednjem delu panja, lahko takoj ugotovimo, da čebele dobro prezimujejo in imajo dovolj zaloge hrane. Če je drobir proti zadnjemu delu panja, je to znak, da so čebele veliko hrane že porabile in so počasi v iskanju hrane z gručo že dosegle zadnji del panja. V tem primeru moramo posredovati, da jih rešimo pred stradanjem. Prav tako moramo posredovati, če na testnem vložku najdemo veliko sipkega drobnega drobirja, ki je lahko znak tihega ropa. Na podlagi drobirja lahko natančno ugotovimo, koliko ulic zaseda čebelja družina. Ne pozabimo pregledati drobirja tudi glede prisotnosti varoj.

Če na testnem vložku najdemo večje kose satja, koščke suhe trave in iztrebke miši in rovk, smo lahko prepričani, da se je v panju naselila rovka ali miš. Če lahko vstopijo v panj, miši pogosto gnezdijo v panju, včasih gnezdijo drugje in v panj vstopajo samo zato, da se posladkajo z medom.

Ugotavljanje znakov iz prisluškovanja s cevko

Prav tako nas na obisk rovk in miši opozarjajo koščki satja na panjski bradi, še posebej če tudi pred panjem opazimo razgrizeno satje in mrtve čebele z odgriznjenimi glavami. Če opazimo na panjski bradi veliko odmrlih čebel, takoj posumimo na najslabše. V tem primeru panja ni treba odpirati. Pomagamo si z gumijasto cevko, ki jo potisnemo skozi žrelo panja, ali ob steno panja prislonimo uho in s čebelarskim dletom na rahlo potrkamo po panju.

• Če je vse v redu, se čebele oglasijo z glasnim šumenjem, ki traja kratek čas in nenadoma obmolkne.

• Če slišimo brenčanje oziroma posamezne otožne glasove, je to znamenje, da nekaj ni v redu z matico ali da je odmrla – družina je brezmatična, zato čebele žalujejo.

• Šum, podoben šelestenju listja, je znamenje, da čebelam primanjkuje hrane ali da trpijo zaradi kristaliziranega medu oz. sladkorja, ki ga pozno jeseni zaradi velikih količin niso mogle predelati.

• Če je iz panjev slišati glasen šum, to pomeni, da v panju nekaj narobe (brezmatičnost, varoje …). V teh primerih varoj čebele iščejo smrt zunaj panja. Posledica tega je, da bodo propadli panji prazni, brez mrtvic, in to ob obilici hrane v satju. Če se nam to zgodi, je to prvi kazalec, da smo prejšnje leto čebele prepozno tretirali proti varojam.

• Če iz panja ni slišati niti najmanjšega šuma, je to znamenje, da je čebelja družina umrla. Panj obvezno takoj zapremo oziroma pri nakladnih panjih odstranimo s stojišča in skušamo ugotoviti vzrok odmrtja. Če lahko izključimo lastno tehnološko napako, ob sumu bolezni pokličemo veterinarja.

Hiter pregled družin, in to samo sumljivih, bomo opravili, ko se bo temperatura povzpela na več kot 12 °C. Po dobri stari čebelarski praksi moramo biti čebelarji pri nizkih temperaturah previdni, da ne prehladimo čebelje zalege. Če bomo podhladili gnezdo, bomo v razvoju izgubili približno dva tedna, ki nam ju do prve paše ne bo uspelo nadomestiti.