Vse hitreje se približuje čas zimskega počitka in konec čebelarske sezone, s tem pa tudi čebelarskih del. V tem jesenskem mesecu so čebelje družine že pripravljene na zimo. Po­časi se bo izlegla še zadnja zalega, končano pa je tudi dodatno krmljenje. Družina si je izbrala mesto za prezimovanje tam, kjer se je izlegla zadnja zalega. Oktobra čebele še vedno pridno prinašajo hrano iz obrobnih satov v bližino gnezda, to pa spodbuja matico k omejenemu zaleganju. Ta pojav ni preveč dobrodošel, saj je zdajšnja zalega dobra le še za razvoj varoje.

Če je to potrebno, v prvih dneh oktobra še dodatno dokrmimo družine. Sladkornemu sirupu dodamo česen v obliki soka iz glavic ali posušenega in mletega v prahu. Hkrati dodamo liter raztopine, tako da jo bodo čebele uskladiščile neposredno v gnezdo in omejile matico pri zaleganju. Ta zadnji obrok bo za čebele osnovna hrana v prvem delu zimskega počitka. Čebele si ta mesec že oblikujejo zimsko gnezdo. Pri temu moramo biti pozorni na to, kje je gnezdo. Če je to na robu panja, ga pomaknemo v sredino, tako da imajo čebele z leve in desne strani dostop do hrane v satih.

Ta mesec moramo biti ob lepih dnevih pozorni na tihi rop. Ta se pojavi skoraj neopazno, ko začnejo čebele roparice iz panjev slabših ali brezmatičnih družin odnašati zimsko zalogo hrane. Če tega ne opazimo pravočasno, nas bo na to opozoril prvi spomladanski pregled, med katerim bomo opazili, da je katera od odmrlih družin brez zimske zaloge. Ob zadnjem pregledu čebel še enkrat preverimo te­ žo nakladnih panjev. Tistim s premajhno zalogo hrane pomagamo vsaj z dvema medenima satoma ter ju namestimo sat stran od čebelje gruče.


Reža v pitalniku za odvajanje vlage

Po nekaterih podatkih porabijo čebelje družine od za­četka oktobra do konca aprila približno 12 kg hrane. Ob porabi 1 kg hrane se sprosti približno 1 1 vode, ki jo je nekako treba odstraniti iz panja, zato je eden od poglavitnih pogojev za dobro prezimovanje družin pravilno zračenje nakladnih panjev. Pozimi je vlaga v panjih normalen pojav in je do neke mere celo koristna. Čebele imajo tako na voljo vodo za pripravo hrane za zalego, saj je pozimi ali zgodaj spomladi ne morejo poiskati zunaj panjev. Če panj ni dovolj zračen, se v njem vlaga iz čebelje gruče dviga ter se ob dotiku hladnega pokrova in sten kondenzira. Kapljice kondenzirane vode padajo po čebelji gruči in pri čebelah povzročajo nemir. Zaradi tega se povečata tako poraba hrane kot tudi vlaga, zato začne satje z medom in cvetnim prahom plesneti, plesniva obnožina pa je strup za čebele. Za vlago v nakladnih panjih je več vzrokov. Panji ne smejo biti postavljeni na vlažnih, močvirnih tleh, prav tako se moramo izogibati preveč zasenčenih mest. Postavljeni morajo biti tudi v zavetrju, saj močnejši vetrovi hitro spreminjajo mikroklimo v njih.

Vlago iz nakladnih panjev lahko odvajamo na več načinov. Najučinkovitejše in najprimernejše je odvajanje vlage skozi odprtino in reže, ki so na pokrovu panja. Med robom strehe in stene naklade je tako vedno dovolj prostora za izhlapevanje nastale vlage. V tem primeru vlažen zrak uhaja iz vsega panja, morebitni vetrovi pa ne vplivajo na mikroklimo v njem. Če hočemo v nakladnih panjih ustvariti še ugodnejšo mikroklimo, lahko oktobra na podnico pod plodišče postavimo mediščno naklado.

S tem dobi plodiščna naklada nekakšno predsobo, katere prednosti so:
– ublaži vplive hitrih sprememb zunanjih temperatur, vlage in naletov vetra,
– čebelje gnezdo je neprimerno mirnejše,
– čebele v jesenskih mesecih varujejo mediščno satje pred voščenim moljem.

Spomladi to naklado odstranimo in s tem zmanjšamo prostor, ki ga morajo čebele ogrevati. čebelarji se moramo zavedati, da je za čebele idealen suh in zračen panj, od tega pa je odvisno tudi zdravstveno stanje čebelje družine. Vendar z zračenjem ne smemo pretiravati, saj vlage ni mogoče v celoti odstraniti iz panjev, sploh pa je ta v določenih merah celo koristna in potrebna.

Če so proti koncu meseca čebelje družine brez zalege, je zdaj najprimernejši čas za zatiranje varoe z oksalno kislino. To je dvobazna organska kislina v obliki brezbarvih kristalov. V majhnih količinah jo najdemo v živalskem in človeškem urinu. V obliki soli je tudi v rastlinah. Oksalna kislina in njene soli – oksalati se uporabljajo kot belilo, kot sredstvo za odstranjevanje madežev ter za sintezo barvil. Ta kislina je zelo učinkovito sredstvo za zdravljenje čebel, vendar je lahko zanje ob neprimerni uporabi tudi nevarna.

Njena nevarnost je zahrbtna, ker čebel ne uniči takoj, ampak šele čez dva ali tri mesece. Pri uporabi oksalne kisline se moramo držati treh temeljnih pravil:
– v panjih ne sme biti nobene zalege,
– ne smemo preseči priporočenega odmerka,
– zatiranje varoe z oksalno kislino lahko izvedemo samo enkrat v življenju ene generacije čebel.

V svetu sta znana dva različna postopka zatiranja varoje z oksalno kislino, ki smo jih lahko v preteklosti čebelarji v Sloveniji legalno uporabljali. Prvega uporabljajo ponekod za zdravljenje rojev, ometencev in narejencev brez zalege. Drugega, uporabljajo čebelarji v tem mesecu oz. novembra. Njegova prednost je, da ni treba razdirati panjev oziroma čebeljega gnezda.
1. Raztopimo 30 g oksaldihidrata v 1 litru vode. Z ročnim razpršilnikom razpršimo 3-4 ml raztopine na vsako stran zasedenega sata brez zalege. Pri pršenju moramo paziti, da čebele samo ovlažimo, ne smemo pa jih zmočiti.
2. Pripravimo raztopino 35 g oksaldihidrata v 600 ml vode in 600 g sladkorja ter jo segrejemo na 30 °C. Na polno zasedeno ulico pokapamo največ 5 ml raztopine. S pripravljeno raztopino, segreto na 30 °C, napolnimo primerno injekcijsko iglo.

Raztopina mora biti topla iz dveh razlogov:
– topla raztopina čebele ne šokira
– oksalna kislina tvori s kalcijem iz vode oborino, ki pri nižjih temperaturah lahko zamaši injekcijsko iglo.
S pripravljeno raztopino počasi kapamo po posameznih polno zasedenih ulicah, v katerih so čebele, in sicer do približno 5 ml raztopine. Majhne kapljice pokapamo po čebelah, tako da te raztopino pijejo oziroma jo prenesejo na druge čebele v gruči. Oksalna kislina prek hemolimfe čebel negativno vpliva na varojo, tako da začne ta odpadati. Za čebele je najbolje, če postopek opravimo dopoldne, pri temperaturi več kot 5-8 °C, saj jih vnos sladke raztopine v panj razdraži in začnejo iskati hrano tudi zunaj panja.

Postopek uporabe oksalne kisline po metodi kapanja je zaradi konstrukcije nakladnega panja zelo preprost, hiter, učinkovit in ob pravilni uporabi nenevaren tako za čebelarja kot tudi za čebele. Sama oksalna kislina je sestavni del medu – še posebej veliko je je v gozdnem medu (88— 221 mg/kg), zato ni nevarnosti glede škodljivih ostankov v medu.

Za zatiranje varoj je danes potrebno uporabljati uradno registrirana zdravila. Vsako zdravljenje je potrebno zabeležiti v Čebelarski dnevnik veterinarskih posegov.

Oktober je čas, ko smo več ali manj končali delo v čebelji družini, zato imamo več časa za druga dela v čebelnjaku in okoli njega. Predvsem je treba pripreti žrela in pregledati vse odprtine v panjih, da vanje ne zaidejo kak­ šni nepovabljeni gosti, kot so miši ali rovke. Posebej pozorni moramo biti na lege, na katerih so postavljeni panji. Te je treba pregledati, poškodovane pa zamenjati. Kaj lahko se namreč zgodi, da se lega ob dežju in vetru zlomi in pade s panji vred. Na koncu tudi preverimo, ali so vsi panji nekoliko nagnjeni proti žrelom, kajti le tako voda po podnici ne bo vdirala v panj. Nakladne panje po potrebi pokrijemo s pločevino ali salonitnimi ploščami in jih tako še dodatno zavarujemo pred dežjem, snegom in vetrom.
Ob morebitnem slabem in mrzlem vremenu začnemo topiti oz. kuhati staro izločeno satje. Časa imamo zdaj dovolj, pa tudi čebele nas ne bodo več motile. Dobljene voš­čene kolače zamenjamo za satnice, ki bodo na hladnem počakale do spomladi, ko jih bomo uporabili. Lepo mlado satje in rumen vosek sta prvi pogoj za uspešno čebelarjenje, hkrati pa sta tudi čebelarjevo ogledalo. Najlepši in najsvetlejši vosek dobimo iz sončnega topilnika, v katerem pod dvojnim steklom ob močnem soncu topimo samo mlado, belo satje, ki še ni bilo zalezeno. V topilniku je le toliko toplote, da se satje lepo topi in vosek sproti odteka, na da bi pri tem potemnel. Tega najlepšega voska pridelamo zelo malo, saj večino pridobimo s kuhanjem različnih voščin, to je starega, neprosojnega, temno rjavega ali skoraj črnega satja, ki ni več primerno niti za medišče, še manj pa za čebelje gnezdo.
Najsodobnejša naprava za uspešno pridobivanje voska je parni topilnik. V njem je kuhanje voščin hitro in učinkovito. Delo poteka tako, da perforirano posodo parnega topilnika napolnimo s satjem in pokrjemo s pokrovom. V posodo nalijemo določeno količino vode in jo segrevamo. Para začne hitro topiti satje, iz topilnika začne v zunanjo posodo iztekati čisti vosek, odpadki pa ostanejo v perforirani posodi. Na podoben način deluje tudi gospodinjski sokovnik, ki ga prav tako lahko uporabimo za kuhanje manjših količin voščin.

Ob sončnih oktobrskih dneh pospravimo okoli stojišča oz. čebelnjaka ter temeljito očistimo in prebarvamo vse nenaseljene naklade. Zavedajmo se, da so stari in zanemarjeni panji vir številnih okužb in bolezni, zato je zdaj skrajni čas, da jih uredimo. Za barvanje uporabljamo barvila na osnovi nitra ali barvila na bioosnovi. Tako bomo lahko brez skrbi, da bi sestavine ban ob naselitvi družin v panje motile čebele.

Veliko čebelarjev želi čebelam polepšati tudi notranjost panjev, vendar teh nikakor ne barvajmo od znotraj. S tem odvečnim in nepotrebnim delom bomo čebelam samo škodili. Če se je pri jesenskem krmljenju pokazalo, da kateri od pitalnikov pušča, ga dobro osušimo in z barvo premažemo samo notranje robove. Le tako bomo povsem pripravljeni in z veseljem dočakali nove čebelarske dogodivščine v prihodnji sezoni