»Naravno prebivališče čebel so v divjini votla drevesa, skalne razpoke, luknje in špranje v starem zidovju ali poslopjih. Človeška umnost pa jih je nekoliko ukrotila ter jih privadila tudi na druga bivališča. Posodo, kjer čebele zadružno žive, delajo in se množe, imenujemo panj, ulj, košnica, pleter,« je napisal naš čebelarski učitelj Antona Janša.

Oblike panjev so se skozi zgodovino spreminjale, tako kot tudi materiali, iz katerih so bili izdelani. Še pred nekaj desetletji so bili narejeni le iz naravnih materialov: lesa, z blatom obložene trstike, slame in celo iz kamna. Z industrijsko obdelavo lesnih ostankov v različne plošče pa so se poskušali pospešiti in znižati stroški izdelave panjev. Tako so bili kot materiali za panje preizkušeni iverke, OSB-plošče, plošče iz furnirja, lesonit in podobni materiali, lepljeni na različne načine. Ti se na žalost niso izkazali tako dobro kot naravni les. Vezivo, s katerim so izdelane takšne lesene plošče, je pogosto škodljivo za čebele in čebelje pridelke. Zaradi veziva so plošče pogosto neprepustne za vodo in zrak, zato se obnašajo kot vsi umetni materiali. Za reševanje toplotne izolacije so se poskušale izdelati dvojne stene iz desk, napolnjenih s slamo in drugimi polnili, a so se vse konstrukcije izkazale za preveč zajetne in občutljive za glodavce.

V zadnjem času prihajajo v veljavo nakladni čebelji panji iz polistirena, ki je 20-krat gostejši od polistirena, ki ga uporabljajo za izolacijo v gradbeništvu. Z gostoto 110 kg/m³ je polistiren za izdelavo panjev približno dvakrat gostejši od tistega za izdelavo motociklističnih čelad.

Prednosti

Čebelji panji iz polistirena so narejeni po postopku vlivanja v kalupe, s katerim se izognemo konstrukcijskim napakam, ki pri izdelavi lesenih panjev nastanejo zaradi majhnih razlik pri merjenju in žaganju lesa. Tako izdelani panji so trdni, gladki, trajni in jih ni treba še dodatno utrditi z vijaki. Prav tako ne potrebujejo dodatnega barvanja za zaščito pred vlago. Glavna prednost v primerjavi s klasično obdelavo lesa je visoka toplotna izolativnost, zaradi fizikalnih lastnosti polistirena pa so izjemno lahki. Pod vplivom okolja ne gnijejo, čeprav sčasoma rahlo porumenijo in niso več gladki. To pomanjkljivost je mogoče rešiti s posebnimi barvami brez topil, ki niso škodljive za stirodur. Panji ne vpijajo vode, zato se v mokrem ali suhem vremenu ne napihnejo in ne spremenijo oblike, prav tako ne ustvarjajo razpok, ki bi jih čebele zaprle s propolisom. Material ne vpija vode, se pa na njem nabira kondenz.

Stirodurni čebelji panji zaradi toplotne izolacije tako poleti kot pozimi zmanjšajo porabo medu in tako povečajo pridelek. Tako so zimske čebele manj iztrošene in prej začnejo spomladanski razvoj. Poleg tega pozimi manjša poraba hrane manj obremenjuje črevesje čebel, ki zato ne potrebujejo pogostih čistilnih letov. Na posameznih delih panja ni večjih temperaturnih nihanj, zato v sezoni matica zalega v vse sate, tudi v skrajne. Skupna poraba delovnih ur za izdelavo stirodurne naklade je za četrtino manjša kot pri lesu, saj ni potrebe po montaži in barvanju. Dobre lastnosti stirodurja se najbolj pokažejo v mini panjih – plemenilčkih za vzrejo matic –, saj ti ne potrebujejo veliko čebel za zagotavljanje vseh potrebnih pogojev za razvoj čebelje družine.

Pomanjkljivosti

Poleg teh prednosti pa obstajajo tudi slabosti, ki čebelarje odvračajo od množičnejše uporabe teh panjev. Glavna pomanjkljivost takšnih panjev je neprepustnost za vodo in zrak. Tako se pozimi, ko čebele ogrevajo samo panj, na stenah tvori vlaga, ki je stirodur ne absorbira. Vlago v panju odpravljamo s prezračevalnimi odprtinami na podnici oziroma čebele prezimujemo na odprti mrežasti podnici. Kondenzat na strehi je zaradi dobre toplotne izolacije manjši, zato ne povzroča velikih težav in voda ne kaplja na same čebele.

Ena od težav je tudi lepljenje satnikov s propolisom, zato se pri njihovem odstranjevanju lahko poškoduje rob naklade. To rešimo z vstavljanjem kovinskih trakov, plastičnih ali lesenih letvic, na katerih so obešeni satniki. Pri zlaganju naklad druge na drugo je priporočljivo robove premazati z vazelinom, da se pri ločevanju ne zlomijo. Čeprav je stirodur trd, je še vedno veliko mehkejši od lesa, zato je pri čiščenju potrebna velika previdnost pri strganju voska in propolisa. Pri vzdrževanju in dezinfekciji se ne uporablja toplotna obdelava, temveč kemična sredstva, ki ne poškodujejo stirodurja in ne puščajo škodljivih ostankov za čebele (varekina[MBČ1] ). Zaradi lahkosti vseh delov panja ga je treba v vetrovnem območju obtežiti oziroma privezati na stojalo. Prav tako močna toča poškoduje panje iz stirodurja. Ker v pašnem obdobju čebele pregrizejo žrelo, tega obložimo s plastičnim ali lesenim okvirjem. Pri postavljanju takšnih panjev moramo upoštevati, da je stirodur privlačen za perutnino in ptice, ki ga radi kljuvajo, čeprav proizvajalci trdijo, da to ne velja za stirodur visoke gostote, ki se uporablja za panje. Enako velja za grizenje miši.

Nekateri čebelarji poskušajo takšne panje izdelati sami, težava pa je v tem, da na trgu ne obstajajo plošče iz stirodurja visoke gostote. Obstoječi gradbeni stirodur se da lepo rezati, žagati in lepiti, zaradi njegove trdnosti pa je mogoče tudi vijačenje. Še posebej uporaben je za izdelavo 5- ali 7-satnih panjev – prašilčkov za rezervne družine. Ob uporabi plastičnih obešal je tak panj uporaben tudi za AŽ-satnike. Z nekaj mizarske spretnosti si ga lahko izdela vsak čebelar sam.

Dobre ali slabe lastnosti teh panjev so odvisne od podnebnih in pašnih razmer na čebelnjaku, pa tudi od načina čebelarjenja in vrste pridelka, ki ga želimo dobiti od čebel. Zaradi ugodne mikroklime, ki jo zagotavljajo stirodurni panji, so primerni za vzrejo matic, pridelavo matičnega mlečka, pa tudi za zgodnje spomladanske roje. Vedno pa je treba imeti v mislih rek, da ni slabega panja, ampak je le slab čebelar.