Septembra so dnevi že občutno krajši, večeri pa vse daljši. Naše čebele se že počasi pripravljajo na dolgotrajno zimsko obdobje in v naravi pobirajo še zadnje količine medičine in cvetnega prahu. Dobrodoš­ lo jim je vse od pozne mane, nektarja jesenskega cvetja do sladkega soka zrelega sadja, ki ga je ta mesec v naravi obilo. Nekatere družine si pomagajo tudi s tem, da uberejo kriva pota in si pri nabiranju zimskih zalog pomagajo kar z ropom.

Med vinogradniki je zelo razširjeno napačno prepričanje, da čebele poškodujejo sladke jagode grozdja. Čebela ne more prebiti kožice jagode, lahko pa jo ose oziroma ptice. Tako čebele pravzaprav izpijejo sok poškodovane jagode in s tem preprečijo nadaljnje gnitje celotnega grozda in tudi slabo letino vinogradnika.

Septembra matica zelo zmanjša zaleganje. Vsakršno pospeševanje zaleganja z dražilnim krmljenjem čebel je brez potrebe, saj so zadnje zaležene generacije čebel kratkožive in zime ne preživijo. Če bi zdaj krmili čebele, bi samo pospešili razvoj varoe, saj bi se ta pospešeno razvijala v zalegi in si s tem ustvarila dobro izhodišče za bojni pohod v prihodnjem letu. Zaradi tega je dražilno krmljenje v tem mesecu za čebele škodljivo in bolje je dodati večjo količino hrane hkrati.

Pred zadnjim krmljenjem je treba čebelje družine temeljito pregledati, ugotovili njihovo stanje in urediti čebelje gnezdo. Če ima družina slabo matico, je zdaj zadnji čas za zamenjavo. Slabe so tiste matice, katerih družine imajo presledkasto zalego, slab čistilni nagon, poapnelo zalego, slab obrambni nagon idr.

Čebelja družina v tem obdobju zaseda plodiščno in mediščno naklado. Čeprav smo po točenju kostanjevega medu odvzeli matično rešetko, zalego zdaj bolj ali manj najdemo le v plodišču. Če je matica med pašo zalegala v dveh nakladali, moramo v takšnih čebeljih družinah središče gnezda preseliti v plodiščno naklado. Del odvečnih čebel uporabimo za izenačevanje slabših družin. Čebelje družine z normalno velikostjo satnika bodo najbolje prezimile v eni nakladi in ob 15-18 kilogramih zaloge hrane. Če želimo družino prezimiti v dveh nakladali, moramo paziti na pravilno ureditev gnezda in zadovoljivo količino zimske zaloge hrane, saj mora biti te od 22-25 kg.

Če imamo v plodišču mlado izdelano satnico, to nadomestimo z že izdelanim satom. Pri zamenjavi satja se moramo zavedati, da se zimska gruča raje izoblikuje na že zaleženih praznih celicah kot na satju, polnem medu. Pri oblikovanju zimskega čebeljega gnezda iz plodišča odvzamemo star nezaležen sat, ki ga bomo spomladi pri širjenju gnezda nadomestili s satom ali samico. Star sat ozna­čimo in postavimo na rob gnezda že ob prejšnjih posegih v čebeljo družino.

Če takšen sat odstranimo iz plodiščne naklade,
– nastane prostor za ventilacijo zraka,
– prezračevanje panja je boljše, zato je boljše tudi odvajanje vlage,
– spomladanski razvoj čebelje družine je hitrejši in intenzivnejši,
– manjša je možnost širjenja nalezljivih bolezni čebel in čebelje zalege.

Če čebelarimo z mrežnimi podnicami, odvzemanje satja ni potrebno, saj nam mreža ob zimskem mrazu omogoča odlično zračenje. Edina negativna posledica tega načina čebelarjenja je za malenkost večja poraba zimske zaloge.

Čez celo leto, še posebej pa ob kostanjevi paši, so čebele nabrale dovolj cvetnega prahu, tako da kakšen poln sat cvetnega prahu mirne vesti odvzamemo iz panja za rezervo. Lahko ga tudi dodamo narejencu ali družini, ki ji ga primanjkuje. Kot sem že večkrat omenil, je slab čebelar tisti, ki spomladi v zalogi nima medenega satja ali satja s cvetnim prahom. Tega bomo lahko dodali družinam zgodaj spomladi, če v naravi zaradi slabih vremenskih razmer ne bo paše in s tem tudi ne dovolj medičine in peloda.

Če smo med pripravami čebelje družine na zimo v panju odkrili manin med, ga moramo obvezno odstraniti. Tega čebele naberejo na sladkih izločkih nekaterih vrst listnih uši. Ker vsebuje veliko mineralov, je odličen za človeka, povsem neprimeren pa je kot zimska hrana za čebele. Takšen med bomo prepoznali po tem, da ga čebele ne zapirajo z voščenimi pokrovci in da hitro kristalizira. Najlaže ga iztočimo prvih 14 dni po medenju. Če ga ne moremo iztočiti, ga lahko uporabimo spomladi prihodnje leto, saj tedaj ne bo škodil čebelam.

Iz čebeljih panjev odstranimo tudi presežek mediščnih naklad, ker jih v letošnji čebelarski sezoni ne bomo več potrebovali. Mlado satje iz mediščnih naklad je hladno in neprimerno za prezimovanje čebeljih družin. Ker voščeni molj takšnih satov ne napada, so tudi najprimernejši za skladiščenje. Problem nastane, če imamo v mediščnih nakladali starejše sate. Te moramo pred voščenimi molji zavarovati tako, da jih zažveplamo.

Naklade s takšnimi mediščnim satjem zložimo eno na drugo tako, da bo na vrhu prazna naklada. V njej postavimo široko posodo z mravljinčno kislino in jo pokrijemo s pokrovom. Ker je mravljinčna kislina težji od zraka, pada med sate in jih tako zavaruje pred veščo. Če je vreme jeseni še toplo, postopek ponovimo vsakih 14 dni.


Zadnje krmljenje čebeljih družin

Preden končamo delo in zapremo panj, moramo približno presoditi, koliko kilogramov medu ima družina. Tako bomo pozneje vedeli, koliko sladkorne raztopine moramo med dokončnim zimskim krmljenjem čebel še dodati. Sat z medenim vencem vsebuje od 1 do 1,5 kg medu, v satu, ki je v celoti napolnjen z medom, pa ga je od 2 do 2,5 kg. Če smo družinam večino zimske hrane dodali že avgusta, zdaj ne bomo imeli veliko dela. Za končno zimsko krmljenje čebeljih družin priporo­ čam uporabo sladkorne raztopine v razmerju 3 : 2 (3 kg sladkorja na 2 I vode). Tako pripravljena raztopina mora teči kot olje. Priporočljivo je, da zadnjemu obroku hrane dodamo še sok, ki nastane ob stiskanju česna. Sladkorna raztopina z dodatkom česna blagodejno deluje na čebele, tako pripravljene hrane pa čebele ne zavrnejo. Sladkorno raztopino krmimo proti večeru, po sončnem zahodu.
Dru­žinam dodajamo nekaj več kot liter tekočine, pri tem pa pazimo, da sirupa ne razlivamo okoli stojišča ali po panjih. Čebele krmimo s sladkorno raztopino vsak drugi dan, in to toliko časa, dokler niso dovolj nakrmljene. Upoštevati moramo, da čebelja družina od oktobra do maja prihodnjega leta porabi približno 12 kg hrane, to pa je tudi minimalna količina, ki jim jo moramo dodati za prezimitev. V nakladnem panju normalne velikosti naj bo torej od 15-18 kg zimske zaloge hrane. Pri zimskem krmljenju je priporočljivo, da si zapisujemo, koliko raztopine smo dodali, kajti če bo zimske zidoge preveč, čebelja družina ne bo imela prostora za oblikovanje zimskega gnezda.

Vsa opravila, ki jih postorimo ta mesec, moramo opraviti hitro, pri tem pa moramo paziti, da ne spodbudimo ropanja.
Da se nam to ne bi zgodilo, moramo paziti:
– da so na stojišču oz. v čebelnjaku samo močne čebelje družine, kajti le takšne se lahko ubranijo pred morebitnimi napadi roparic,
– da je v panjih vedno določena rezerva hrane, tako da čebele niso lačne,
– da so panji na stojišču vedno brez nepotrebnih špranj in odprtin, – da so žrela odprta sorazmerno z močjo družine,
– da v brezpašni dobi ne odpiramo panjev, če pa je to nujno, jih odpiramo le zgodaj zjutraj ali zgodaj zvečer,
– da med hranjenjem čebeljih družin sladkorne raztopine ne polivamo po panjih; če se nam to že zgodi, polit sirup speremo z vodo in panj pobrišemo s suho krpo,
– da med krmljenjem čebeljih družin nalivamo sladkorno raztopino pozno zvečer in samo toliko, kolikor je čebele do jutra lahko predelajo,
– da po morebitnem točenju vračamo prazne sate v panje samo pozno zvečer,
– da v okolici stojišč oz. čebelnjaka ne puščamo ničesar, kar bi dišalo po medu ali sladkorju.

Če se rop kljub temu zgodi, ukrepamo tako, kot sem opisal v mesecu avgustu.

Poleg klasičnega ropa poznamo še tako imenovani tihi rop. Tega je zelo težko opaziti, ker na bradah panjev ni klasičnega čebeljega boja. Čebele posamič letajo v tuj panj in iz njega odnašajo med. Na ta način čebele roparice sicer ne morejo narediti veliko škode, toda če tihi rop traja dalj časa oz. če je roparic veliko število, so posledice lahko usodne. V panju ostane premalo zimske zaloge hrane, da bi čebelja družina lahko normalno preživela zimo. Za tihi rop so dovzetne zlasti družine z oslabljenim naravnim nagonom za obrambo, zato jim moramo ob prvi prilož­nosti zamenjati matico.

Če smo julija oz. avgusta uspešno zmanjšali število varoj, lahko naslednjo kontrolo opravimo šele konec oktobra ali novembra. Tisti čebelarji, ki vse od zimskega obdobja niso niti enkrat zatirali varoje, se lahko prihodnje leto poslovijo od svojega čebelarstva. Avgusta matica izle­že največ dolgoživih čebel, tedaj pa so najugodnejše tudi razmere za razmnoževanje varoj v čebelji zalegi. Oslabljenost čebel ni samo posledica sesanja hemolimfe, ampak tudi prenosa številnih, predvsem virusnih, bakterijskih in glivičnih bolezni čebel, ki se ne kažejo nujno v klinično opazni obliki.

Če ugotovimo, da je čebelja družina napadena bolj, kot je to še dopustno (septembra je ta meja več kot ena varoa na dan), moramo spet začeti boj proti temu zajedavcu. V tem primera priporočam kratkotrajno uporabo mravljinčne kisline oz. tako imenovano šok metodo. Uporabo te metode v nakladnem panju sem že opisal v prejš­njem mesecu . Pred uporabo mravljin­čne kisline, na katero prisegam, je treba izprazniti mediš- če, čebelje družine pa nakrmiti. Zaradi izrazitega vonja mravljinčne kisline se ob morebitnem hkratnem krmljenju čebel lahko pojavi ropanje, s tem pa tudi nepopravljiva škoda v čebelarstvu.

Pri pregledu družin moramo biti septembra še posebej pozorni na tiste čebelje družine, v katerih opazimo presledkasto zalego. Ta sama po sebi sicer še ni znak obolelosti, je pa med drugim prvi znak za sum, da se je pojavila huda gniloba čebelje zalege. Več informacij o tej bolezni lahko najdete v ustrezni literaturi o zdravstvenem varstvu čebel.