Pred nami je že drugi del zime in mesec februar, ki je sicer zelo nepredvidljiv mesec. Lahko je zelo hladen in snežen ali tudi topel s prvim spomladanskim cvetjem. Temu primerno se vedejo čebele in z njimi tudi mi, čebelarji. Toplo opoldansko sonce kaj kmalu privabi čebele iz panjev. Če se čebele januarja niso spreletele in otrebile, to z gotovostjo lahko pričakujemo ta mesec. Čebele se na čistilni izlet odpravijo, ko se ob lepem vremenu temperatura zviša na več kot 8 °C. Prvi izlet je v našem koncu navadno približno v sredini februarja. Normalno se skoraj vse družine preletijo v enem dnevu. Tudi če katera družina zataji, to navadno ni nič hudega. V panje, iz katerih čebele ne izletavajo, pihnemo, in če slišimo, da samo tiho zašumijo, smo lahko prepričani, da je z družino vse v redu. Največkrat zamudijo dobre in močne družine, ki dobro prezimujejo in se jim pač ne mudi na čistilni izlet.

• Če v panju ni odziva niti na trkanje, je družina odmrla. Zaradi zanesljivosti družino pogledamo še od zgoraj, zapremo žrelo panja, družino pa pozneje, ob toplem vremenu, uničimo, še prej pa seveda ugotovimo vzrok propada družine.

• Če je čebelja družina šibka, čebele stisnemo na čim manjši prostor in namesto krajnih satov v panj namestimo za to pripravljene lesene pregrade, ki preprečujejo ohladitev panja.

• Včasih iz posameznih panjev skoraj ni čebel. Če trepečejo s krili in žalostno lazijo okoli žrela, je to znak, da stradajo. Vzroka za lakoto sta lahko bodisi jesenski tihi rop bodisi kristalizacija medu oz. prevelika oddaljenost gnezda od hrane. Takšne družine so navadno slabiči in jim moramo pomagati. V tem primeru odpremo panj in na vsako stran gnezda, kolikor ga sploh še je, namestimo po enega ali dva medena sata iz zaloge ali pa čebelje gnezdo premaknemo v sredino poleg hrane. Sate z dodano hrano prej segrejemo na sobno temperaturo. Notranjima satoma naredimo v med nekaj zarez, da čebele takoj sprejmejo hrano. Čebele stisnemo na čim manjši prostor in namesto krajnih satov v panj namestimo za to pripravljene lesene pregrade, ki preprečujejo ohladitev panja. Tak poseg je kljub nizkim temperaturam koristen in nujen.

• Če na bradi opazimo čebele, ki poskakujejo, a ne morejo vzleteti, je to lahko prvi znak pršičavosti.

• Če čebele izletavajo tudi pri temperaturi manj kot 10 °C v senci, je razlog za to lahko neprimerna zimska hrana ali nepredelan sladkor. Takšne čebele imajo napete zadke, izločajo vodeno blato, ki je znak griže, tej se pa rada pridruži še nosemavost. Blato je zaradi prve in druge bolezni enako, tj. vodeno, vendar lahko pri nosemi v njem opazimo še zrnca neprebavljenega cvetnega prahu.

• Če v okolici žrela opazimo le nekaj gostih in temnih izločkov, lahko posumimo, da je družina brezmatična. Ko se druge čebele po večini pomirijo in vrnejo v panj, čebele pred panjem brezmatične družine še vedno begajo. Takšno družino si obvezno označimo.

Čistilni izlet

Če bomo ob izletnem dnevu pregledali brade panjev, bomo izvedeli veliko več, kot če bi nervozno in za čebele stresno brskali po panjih. Hiter pregled družin, in to samo sumljivih, bomo opravili, ko se bo temperatura povzpela na več kot 12 °C. Po dobri stari čebelarski praksi moramo biti čebelarji pri nizkih temperaturah previdni, da ne prehladimo čebelje zalege. To dejstvo so na glavo postavili ameriški čebelarji (Steve Taber, Bee Journal 1995/7) z vrsto poskusov. Sat z odkrito zalego, ovit v vlažno krpo, so čez noč postavili v hladilnik in ga po 24 urah vrnili nazaj v panj. Čebelja družina je vrnjeno zalego z redkimi izjemami odnegovala do končnega razvoja. Pri tem avtor opozarja da jajčec in ličink ne smemo izpostaviti temperaturi hladilnika, ki je nižja od ledišča, ker bi jih to ubilo. Torej, če so čebele lačne, če je čebelje gnezdo oddaljeno od hrane ali če moramo čebele zdraviti proti varozi, ne bo nič narobe, če bomo to interventno izvedli pri nizkih temperaturah, saj za takšno delo v nakladnem panju porabimo le 2-3 minute.


Zamenjava podnic

Nakladne panje navadno postavimo na lege, vendar morajo biti te vsaj za dolžino panja daljše. Poleg panja namestimo suho in čisto podnico iz skladišča ter nanjo namestimo panj s streho vred, a brez stare podnice. Ker zamenjamo samo podnico in s tem panje odpiramo od spodaj, gnezda ne ohladimo, saj je ta navadno v najtoplejših, to je v zgornjih nakladah, če čebele prezimujemo v dveh nakladah.

• Po drobirju na dnu stare podnice ugotovimo, koliko hrane so čebele porabile in kje je gnezdo.

• Po mrtvicah na dnu stare podnice ugotovimo, kako je družina prezimila. Če je pri žrelu veliko mrtvic, družino zelo verjetno pesti lakota. Mrtva trotovska zalega kaže na trotavost matice. Med mrtvicami lahko najdeno tudi mrtvo matico.

• Kristali medu na dnu stare podnice nas opozarjajo, da družina trpi žejo.

• Drobir, zamazan z iztrebki čebel, je znak, da v panju gospodari griža.
  Staro podnico očistimo, posušimo in ožgemo z brenerjem, šele potem jo lahko uporabimo pri drugem panju. Pri zamenjavi podnic moramo dvigniti vsak panj. Izkušen čebelar že po teži ugotovi, ali imajo družine dovolj hrane.

Če uporabljamo klasične ameriške podnice, morajo biti vsaj pri četrtini podnic vstavljeni podnični vložki, na katerih preverjamo odpadle varoe. Še bolje pa je, če na podnici namestimo dodatne lovilne mreže, ki omogočajo preverjanje napadenosti z varoo. Štetje nam pove, koliko varoj je od jesenskega zdravljenja odpadlo po naravni poti. Če smo bili jeseni uspešni, varoj sploh ni ali jih je le manjše število. Če pa smo zamudili zimsko zatiranje, je zdaj zadnji čas, da ukrepamo. Ob koncu zime in na začetku pomladi, ko čebele v gnezdo še ne začnejo prinašati velikih količin svežega cvetnega prahu in nektarja, so skoraj vse varoje v družini na čebelah. Priporočam, da varojo zatirate po navodilih leta 2003 sprejete Doktrine o sonaravnem zatiranju varoje in po drugih navodilih veterinarjev. Najpomembnejše vodilo pri tem naj vam bo: »Zdrave čebele, zdrav čebelar in za porabnika neoporečen med«. Doseči vse troje je zahtevna naloga.


Sodoben napajalnik

S prvim izletom se v čebeljih družinah pojavijo prve večje spremembe. V panju se začne porajati novo življenje. Matica začne v sredino zimskega gnezda zalegati nekaj več jajčec. Za razvoj prvega zaroda je potrebna višja temperatura. Ta se zdaj v gnezdu zviša od najvišje zimske 22 °C na približno 34 °C. Z višjo temperaturo pa je povezana tudi večja poraba hrane. Mesečna poraba hrane se februarja poveča do 1,5 kg, še januarja pa je bila le do 0,9 kg. Zalega potrebuje za razvoj tudi vodo, ki jo čebele sprva dobijo na odkritem medu, po čistilnem izletu pa jo prinesejo tudi od zunaj.

Med prva dela, ki jih čebelar opravi v tem mesecu, sodi poleg pregleda čebeljih družin, čiščenja in dezinfekcije podnic tudi postavitev napajalnika za vodo za čebele. Če ob čebelnjaku oz. stojišču ne postavimo napajalnika ali s postavitvijo le-tega zamudimo, so čebele prisiljene iskati vodo v mlakah, gnojiščih in kanalih. S tem v panj prinašajo nehigiensko vodo, onesnaženo z mikroorganizmi, ki so nevarni za zdravje čebelje družine. Da se voda ne pokvari, ji dodamo še morsko sol, in sicer 1 g na 10 litrov vode. Pri tem moramo biti previdni, kajti večje koncentracije soli v votli krajšajo življenjsko dobo čebel. Največje količine vode čebele potrebujejo prav v obdobju spomladanskega razvoja, saj se količina zalege zelo hitro povečuje, hkrati pa se hitro manjšajo rezervne količine hrane. Napajalnik je tudi odličen kazalec stanja paše. Če na napajalniku ni čebel ali jih je zelo malo, je to znamenje dobre paše.

Za prvo zalego potrebujejo čebele najprej cvetni prali iz jesenske zaloge, proti koncu meseca pa na zgodnjem cvetju že dobijo novega. Ta mesec začnejo že cveteti leska, teloh in drugo spomladansko cvetje. Ob toplejših dnevih jih čebele pridno obletavajo in v panje prinašajo potreben cvetni prali. To je zanesljivo znamenje, da je v panjih že zalega in da čebelja družina ni brezmatična. Če katera od družin nima matice, taki družini dodamo prašilček z mlado matico oz. jo združimo s sosednjim panjem. Čebele v tem času tudi rade sprejmejo dodano matico, vendar moramo to dodati v matičnici. Za čebele in tudi za rastline pa je veliko bolje, če je februar hladen. Ugodno je, če se topli dnevi pojavijo pozneje, saj čebele tako bolje izrabijo zgodnjo pašo.


Priprava panjev za sezono

Čeprav nepisano pravilo pravi, da po prvem množičnem čistilnem izletu v panje lahko dodamo sladkorno pogačo, vam to odsvetujem, kajti kadar se zaradi dražilnega krmljenja prezgodaj izleže preveč zalege, nastane škoda ob vdoru mrzlega zraka in ob morebitnem slabem vremenu. Čebelja gruča se stisne in ne ogreva več zunanjih zaleženih satov. Ta zalega se prehladi in odmre. S tem naložimo čebelam zelo veliko dela in moč družine se hitro zmanjša. Uidi nizke temperature čebel ne zadržijo v panju, saj kljub temu izletavajo po vodo in obnožino, zaradi nizkih temperatur pa otrpnejo. Takšnih prodorov mrzlega zraka in slabega vremena smo pri nas vajeni še maja, zato moramo biti zelo previdni, če se odločimo za dražilno krmljenje družin. Po navadi februarja in marca še lahko pritisne hud mraz z veliko snega, pomlad se zavleče in kaj se lahko zgodi s prezgodaj razvitimi čebelami, si lahko samo mislite. Boljše družine so tiste, ki se razvijejo nekoliko pozneje, a je njihov razvoj silovit, tako da nadomestijo vse zamujeno. Ker nakladni panji niso položeni eden ob drugega kot AŽ-panji in imajo zaradi tega slabšo toplotno izolacijo, moramo biti pri terminu dražilnega krmljenja zelo previdni.

Ostala čebelarska dela navedena v januarju, se v februarju ponavljajo. V tem obdobju čebelarji nimamo veliko dela okoli čebelnjaka, ga je pa veliko tam kjer hranimo opremo in pribor. Potrebno je očistiti in popraviti naklade, ter pripraviti okvirje. Pri čiščenju nam je glavno orodje čebelarski nož s katerim odstranjujemo vosek in propolis. Le z dobro očiščenimi okvirji in nakladami bomo dobro pripravljeni dočakali pomladno hitro širjenje čebeljih družin. Potrebno je napraviti inventuro naših čebelarskih osnovnih sredstev. Mesec februar je zadnji mesec v katerem je treba prekuhati voščine in staro satovje in iz voska napraviti satnice. Če to delo opravljamo sami, namočimo voščine za tri dni v deževnico, da se posteljice žrk dobro namočijo. Zaradi navedenega bomo dobili več kvalitetnega voska, ker ga posteljice ne morejo več vsrkati.