V vsakem čebelnjaku imamo nadpovprečne družine, ki so zelo mirne, živalne in prinesejo rekordne količine medu, in podpovprečne, katerih del so slabe družine.

Moč čebelje družine ocenjujemo po številu zasedenih ulic. Pri tem ne upoštevamo satov, na katerih čebele ne sedijo strnjeno v večjem številu in ne pokrivajo večje površine. Spomladi je panj močan, če je ob prvem pregledu v njem približno 15.000 čebel. Takšna družina zaseda od pet do sedem satov oziroma od šest do osem ulic. Družine, ki zasedajo manj ulic, so slabiči. Med slabiče prištevamo vse čebelje družine, pri katerih stare izrabljene čebele znatno hitreje odmirajo, kot pa se porajajo nove mlade.

Pri dobri čebelarski praksi in pri prizadevanju za večjo gospodarnost v čebelarstvu moramo vedno skrbeti, da je slabičev čim manj. Samo močne družine lahko v kratkem času, kolikor paše trajajo, prinesejo presežke, ki jih lahko iztočimo.

Vzrokov, da se pojavijo v čebelnjaku slabe družine, je več. Eden od vzrokov je lahko v matici. Matica s svojimi lastnostmi vpliva na potomstvo, kar se kaže v zmanjšanem zaleganju. Vzroki, da je matica manj produktivna, so lahko tudi dedni. To pomanjkljivost odpravimo in izboljšamo s ciljno odbiro dobrih matic ali z zamenjavo slabih matic. Sodobnega čebelarjenja ni brez izbranih zelo plodnih matic. Samo take zagotavljajo hiter razvoj in veliko živalnost družine, s tem pa tudi njen donos celo čebelarsko leto. Odgovorni čebelarji si vestno zapisujejo, kakšna sta stanje in kakovost vsake matice v čebelnjaku, tako da lahko že na začetku čebelarske sezone načrtujejo potrebne zamenjave. Matice kranjske čebele so sicer lahko plodne več kot štiri leta, vendar jim plodnost po drugem letu začne usihati. Zato jih mnogi čebelarji v svojih gospodarskih panjih zamenjajo kar vsako leto. S tem si zagotovijo, da čebele kar najbolj izkoristijo paše in prinesejo obilo medu, cvetnega prahu, omogočijo pridobivanje matičnega mlečka, čebelarjeva opravila pa napravijo res učinkovita.

Pri kontroli starosti matic si pomagamo tako, da se odločimo za enega od načinov označevanja matic. To je priporočljivo zaradi lažjega in hitrejšega izvajanja nekaterih opravil v čebelji družini, še posebej pri prevešanju v AŽ-panju, pri vzreji matic in pri izvajanju apitehničnih ukrepov (izdelava narejencev in ometencev). Pri vseh teh opravilih je namreč treba najprej poiskati matico.

Razne telesne poškodbe matic ob pregledih in večji napadi zajedavcev, kot so varoje ter nosema, prav tako močno zmanjšajo obseg zaleganja matice.

Poleg slabe matice so za slabe družine v čebelnjaku še drugi vzporedni vzroki.

Med najpogostejšimi so naslednji:

• pomanjkanje hrane kot vzrok za zmanjšanje ali popoln zastoj v zaleganju matice;
  

• nezadostno število mladih čebel, posebno ob zazimljenju, ki bi spodbudile matico k zaleganju;
  

• vse vrste bolezni nosemavost, poapnela zalega, huda gniloba čebelje zalege ter varoj;
  

• nenadno izropanje družin, ki se kot slabiči niso mogle ubraniti pred roparicami;
  

• popolna izrojitev družine;
  

• pomanjkanje prostora za zaleganje, kar se zelo pogosto dogaja na izdatnih gozdnih pašah;
  

• motenje družin s prepogostimi dolgimi pregledi;
  

• nepravilna uporaba škropiv;
  

• dolgotrajne brezpašne dobe, ki niso dopolnjene s krmljenjem;
  

• delne zadušitve na dolgih prevozih na pašo.

Prav tako smo za slabiče pogosto krivi tudi čebelarji, ki v želji po čim večjem številu čebeljih družin naredimo te premajhne ali prepozno. Če temu sledi še slaba paša ali suša, nam izgubljenega razvoja ne uspe nadomestiti niti s kasnejšim krmljenjem. Slabiči postanejo predvsem v jesenskem času pogosto tarča predvsem tihega ropa ter tako ostanejo brez medu in s tem možnosti uspešnega prezimovanja.

Ko ugotovimo v čebelnjaku slabo družino, moramo sami ali s pomočjo terenskega svetovalca najprej ugotoviti pravi vzrok. Če je ta v matici, jo je treba čimprej zamenjati. Na mesto v čebelnjaku, kjer je slabič, prenesemo rezervno družino in tej ob rob gnezda dodamo zaleženo satje iz slabiča brez matice. Čebele iz slabiča ometemo pred čebelnjak, da se vrnejo na staro mesto skozi glavno žrelo. Narobe ravna čebelar, ki jemlje dobrim družinam zalego in jo dodaja slabšim. Tako se zmanjša sposobnost dobre družine in v celotnem čebelnjaku ne dosežemo večjega pridelka.

Očitno dejstvo je, da so močne čebelje družine veliko produktivnejše od družin srednje moči in večkrat od slabih čebeljih družin. To je tudi razumljivo, saj je povsem normalno, da ima dvakrat močnejša čebelja družina tudi dvakrat večji donos. Vendar pa je manj znano, da je posamezna čebela v močni čebelji družini veliko produktivnejša od posamezne čebele v slabi družini. Ta fenomen je z natančnim merjenjem strokovno dokazal dr. Clayton L. Farrar. Ugotovil je, da je družina s 60.000 čebelami imela za 1,54-krat večji donos medu kot štiri družine s po 15.000 čebel, družina s 30.000 čebelami pa je imela za 1,36-krat večji donos od dveh družin s po 15.000 čebel.

Slabe družine so nam večja obremenitev v letnem obračunu čebelarstva. Stroški prevozov, krmljenja in oskrbe niso nikdar poplačani. Vse dodatno krmljenje je čista izguba. Pridelki slabičev so po navadi tudi dva- do trikrat manjši. Prav zaradi vsega tega moramo biti zelo pozorni na to, da je slabičev v čebelnjaku čim manj.

Najboljši ukrep za zmanjšanje števila slabičev v čebelnjaku je, da v pozni pomladi naredimo zadostno število mladih družin. Za čebelarjenje na mestu naj bo teh družin 10 do 15 odstotkov (na 10 družin tri rezervne, pri prevoznikih pa še več). Te družine z mladimi maticami so tisti del družin, ki je edini sposoben, da zamenja slabiče. Vzdrževanje zadostnega števila mladih družin bo še posebej prišlo do izraza v letih izdatnega gozdnega medenja, ko lahko izčrpane družine zamenjamo z novimi družinami. Tako pripravljene družine bodo sposobne izkoristiti vse razpoložljive vire in nam ne bo treba predčasno zapuščati dobrih gozdnih pasišč.

Popolnoma se slabih družin v čebelnjaku ne bomo znebili. Naš cilj mora biti, da je teh čim manj in da se jih v najkrajšem času tudi čim več znebimo in tako dosežemo, kar se da dober čebelarski uspeh.