Ko se čebelja družina pripravlja na prihajajoče prezimovanje, je glavna naloga čebelarja, da ji zagotoviti zadostne količine hrane. Poleg količine hrane je pomembna tudi njena kakovost, saj ni vse, kar se nahaja v celicah satja, primerno za prihajajoči zimski čas. Ena od snovi, ki ni primerna za prezimovanje čebel, je manin med.

Manin med izvira iz medene rose oziroma mane. Mano povzročajo kljunate žuželke – listne uši, škržati in kaparji, ki vsrkavajo rastlinski sok listavcev in iglavcev, predvsem sladkorjev, ga delno predelajo, potem pa ga v obliki sladke kapljice izločijo na zadku. Po predelavi zaradi biokemične pretvorbe tekočine ne moremo več govoriti o rastlinskemu soku, temveč o medeni rosi ali mani. To v obliki lepljivih kapljic najdemo na iglicah in listih različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, breze, javorja, jesena …).

Čebele nabirajo te sladke kapljice ter jih med predelavo v med zgoščajo s pospeševanjem izhlapevanja vode, to pa dosežejo z ventilacijo panja in vzdrževanjem ustrezne temperature. Med podajanjem prinesene mane in pri premeščanju zalog jim čebele dodajajo še izločke svojih žlez.

Pri maninemu medu je treba razlikovati dve popolnoma različni obliki tega medu. Prva oblika je takšna, da nikoli ne kristalizira in je koheretna, to je lepljiva. Druga oblika maninega medu pa zelo hitro kristalizira, tako da dobimo med, ki je trd kot beton. Ta strd je pri čebelarjih hitro dobil ime cementni med. Pojav je posledica vsebnosti melecitoze, ki je čebele ne morejo pravočasno kakovostno predelati za skladiščenje v satju. Manin med se od cvetličnega medu najbolj zanesljivo ločimo po metodi merjenja električne prevodnosti, ki mora biti večja od 0,8 mS/cm.

Manin med ni primeren za zimsko prehrano čebel, saj vsebuje velike količine mineralnih in balastnih neprebavljivih snovi, ki povzročijo čebelam med zimski mirovanjem velike težave. Neprimernost tega medu za prezimovanje se kaže v tem, da se zaradi nezmožnosti čistilnih izletov, v srednjem in tankem črevesu nabira težko prebavljiva melecitoza, ki povzroča vnetje sluznice črevesja, saj tam kristalizira v zelo majhni kristali z ostrimi robovi, ki fizično poškodujejo stene črevesja. Posledica tega je griža, ki ustvari dobro okolje za rast vseprisotnih spor nozeme. Čebelja družina postane nemirna, čebele z napetimi zadki se iztrebljajo na bradi, panjski končnici, pogosto kar po satju v notranjosti panja. Čebele množično odmirajo v panju, pogosto zapuščajo panje tudi ob slabem in hladnem vremenu. Manin med ni škodljiv samo zaradi prenapolnjenosti želodca z neprebavljivimi snovmi, temveč tudi zaradi toksičnosti za čebelji organizem, zlasti za želodec, živčni sistem in mišična tkiva.

Zaradi teh negativnih lastnosti maninega medu moramo čebele zazimiti na kakovostnem medu ali sladkorju. Če imamo v satju manin med, je treba take sate odstraniti in na njihovo mesto vstaviti sate s cvetličnim medom, ki so ga čebele nabrale med glavno pašo in družine dokrmiti s sladkorno raztopino. Čebelja družina naj bi imela v zimskih zalogah najmanj 30% naravnega medu – nektarnega izvora. Vsak čebelar, ki pogosto prideluje manin med, naj ima stalno v rezervi nekaj satov s cvetličnim medom. Take sate potisnemo v sredino gnezda, manjkajočo zalogo pa dopolnimo s krmljenjem s sladkorno raztopino v razmerju 3:2; na 3 kg sladkorja damo 2 litra vode. Krmljenje za zimsko zalogo mora biti pri nas opravljeno najkasneje do sredine septembra.

Čeprav manin med ni primeren za prezimovanje čebel pa je odličen za prehrano ljudi. Tako kot cvetlični se razlikuje po kakovosti, barvi, okusu, času kristalizacije in drugih lastnostih. Gozdni ali manini medovi so temne barve in vsebujejo veliko rudninskih snovi, ki jih človeško telo potrebuje za svoj normalen obstoj.

Kadar čebele nabirajo mano na hoji (jelki) rečemo takšnem medu hojev med. Barva tega medu je temno sivo rjava z zelenim odtenkom. Diši po smoli in dimu. Aroma je po smoli, po karameli, zažganem sladkorju, svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov. Kristalizira zelo redko. V ljudskem zdravilstvu se ta med priporoča slabokrvnim, ker vsebuje veliko rudninskih snovi in tistim, ki imajo težave s pljuči. Kadar nabirajo čebele mano na smreki pa takemu medu rečemo smrekov med. Ta med je rdeče rjave barve, diši bolj nežno po smoli, aroma je po sirupu smrekovih vršičkov, zeliščnih bonbonih. Včasih hitro kristalizira. Tudi tega v ljudskem zdravilstvu priporočajo ljudem, ki imajo težave z dihali in slabokrvnim. Med iz hrastova mane je gost, lepljiv, temno rdeče barve, ki skoraj počrni. Ne kristalizira tako hitro, nima izrazitega vonja, okus pa je močan in specifičen, nekoliko spominja na karamelo. Vsebuje veliko mineralov in visoko raven antioksidantov. Zdravilen je pri vnetju dihalnih poti in živčni napetosti.